Anton Gvajc je bil slikar umirjenega in njemu svojstvenega realizma, ki se ga različni umetnostni tokovi niso dotaknili. Sodobniki so ga videli kot čudaškega samotarja in pedantnega profesorja, ki je prepričan v svoj prav. Umetnik je opisal svoj način slikanja z izjavo, da je naturalist impresionist, ki slika kot mu narava kaže in duša veleva. Njegove slike so polne idiličnih motivov, cvetlic in živali, predvsem ptic. Slika z jastogom pa nam pripoveduje povsem drugačno zgodbo. Jastog, katerega naravni dom so oceani, je ujetnik pregretih kamnitih stopnic in naslikanih sadežev, ki na simbolni ravni nakazujejo kruto prihodnost. Vsi trije likovni elementi imajo svojo lastno bogato ikonografijo, na tem tihožitju pa so združeni v enotno vsebino. Jastog, ki zavzema osrednji plan slike, je bil v zahodnoevropski umetnosti na tihožitjih preobilja vedno upodobljen kot že pripravljena in prestižna hrana za uživanje. Na tem tihožitju je jastog še živ. Slika nudi razmislek o našem odnosu do sveta in vseh živih bitij, ki živijo v njem.