Anton Štefic se je po ljubljanski umetnoobrtni strokovni šoli učil kiparskih veščin pri rojaku Alojziju Progarju v Celovcu. Leta 1911 je po zaključku zagrebške Višje šole za umetno obrt prišel v Ljubljano. Leta 1914 se je v Rimu seznanil s kiparjem Ivanom Zajcem. V Italijo – najprej v Firence in nato v Rim – se je namreč ob podpori kranjskega deželnega odbora podal preučevati dela starih mojstrov. Štefic je slogovno v izjemno kratkem časovnem razponu ustvaril precej raznolika dela.

Leta 1910 je kipar izdelal plastiko Job. V gladki obdelavi in realističnem oblikovanju je Jobovo poprsje ob straneh klasično “obrezano”. Asketska Jobova glava je poudarjena z religioznim pogledom navzgor in trpeče ekspresivnim izrazom ter se zgleduje po plastiki Izmučen iz leta 1887 belgijskega kiparja Constantina Meunierja (1831–1905). Da je Štefičevo kiparstvo nastajalo pod vplivom sodobnih evropskih kiparjev, priča slogovna neenotnost njegovih skulptur kratkega časovnega razpona, od akademsko realističnih do formalno stiliziranih del.