Kopalke ob Gradaščici so dolgoživ motiv v Jakopičevem opusu. Sam je trdil, da ga je razvijal od prvih pohodov po barjanskem robu proti Stranski vasi in jih interpretiral kot dvopolno nalogo vlažnega in soparnega ali pa jasnega jutranjega ozračja. Krajino z motivom treh topolov lahko prepoznamo v tej zgodnji fazi medtem ko je motiv zorel od okoli leta 1905 naprej, natačno definiran v svojih kompozicijskih sestavinah. Tedaj se je Jakopič za daljši čas čez poletje vrnil v Stransko vas. Podoba je kompleksna kompilacija izkušenj skoraj desetletnega dela, obujena z motivom kopalcev na Gradaščici in s pejsažem v pogledu skozi drevje proti soncu. Kopalke so nekakšna vmesna vrsta med nimfami in Trnovčankami, ponotranjena vizija sobivanja človeka in narave v intenzivni čustveni meditaciji, ki jo animira gestualna in pastozna faktura. Ekspresivna vznesenost je še bolj intenzivna v tej najzgodnejši različici, v kateri je barva bolj židka in barvna plast tanjša, paleta premaknjena v rdeče–modri del spektra, ki ga prepoznamo kot avratično izkušnjo, podčrtano z eksplozijo sončne krogle za krošnjami topolov.