Matija Jama se je najprej preživljal s slikanjem žanrov za široko občinstvo, z ilustracijami in s turistično fotografijo. Po letu 1901 sta skupaj z Rihardom Jakopičem na obrobju Ljubljane ustvarila najzgodnejše impresionistične slike. Od prvih izključno krajinskih slik dalje je postala svetloba njegova snov, ki se je z njo ukvarjal vse do konca življenja. Metodično dosledno je raziskoval naravo in učinke svetlobe in se zelo resno ukvarjal s študijem Monetovih slik. Zato je bil Matija Jama večkrat označen kot najbolj ortodoksen slovenski impresionist.

Po poroki z nizozemsko slikarko Luizo van Raders se je Jama v iskanju vedno novih motivov selil iz kraja v kraj, nekaj časa celo z bivalnim vozom. Ustvarjal je v slikovitih slovenskih in hrvaških obrečnih pokrajinah, pozneje še na Bavarskem in na Spodnjeavstrijskem ter v Holandiji.

Premišljeno izbrani motivi in njim prilagojeni načini slikanja razkrivajo Jamova visoko zastavljena ustvarjalna načela, pa tudi odlično poznavanje evropskega modernega slikarstva. Ves čas so ga privlačile vodne gladine, v vodi zrcaljene poletno prežarjene mestne panorame ali pa nenavadno nizko oziroma visoko nad njo zajeti krajinski pogledi, ki so vselej vpeti v subtilno zgrajene slikovne površine.

Besedilo: QR kode Narodne galerije