Prvič se je Ležeči ženski akt v javnosti pojavil leta 1916 pod naslovom Po kopeli. Tomaž Brejc ga je postavil v leto 1913, ni pa izključeno, da je slika nastala med zaključkom Sternenovega bivanja v Münchnu leta 1914 in razstavo, kajti v fondu steklenih plošč iz njegove lasti je tudi na trebuhu ležeči akt z glavo zakopano v obod sklenjenih rok. Posnetek je močno podoben fotografiji Ivane Kobilce kot modelu, ki jo je posnel najverjetneje Ferdo Vesel v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja. Odvisnost od fotografije potrjujejo sence na hrbtu in prelomljenost telesa v pasu.

Tomaž Brejc je opozoril na drugačnost tega Sternenovega akta v primerjavi z drugimi v prostorski zasnovi in eleganci izvedbe. Kompozicija je zasnovana nekoliko nekonvencionalno ne le v okviru njegovega opusa, temveč širše. Sternen je akt postavil diagonalno z glavo v prednjem planu. Očišče je znižal tako, da gledalec nanj zre z viška. S tem je sicer statičen motiv razgibal in ga prostorsko podprl tudi s stopnjevanjem svetlobe − od sence na levi strani se naglo stopnjuje do sredine slike in nato spet pojame. Močni diagonali telesa se zoperstavlja vrsta kratkih in pridušenih cezur v nasprotni smeri, nakazanih v segmentaciji telesa in modelaciji gub rjuhe. Oboje je modelirano pretežno s slikarsko lopatico. Ozadje je nevtralno, z energično potezo odcejenega čopiča izvedeno v beneško rdeči barvi. V slikarski tradiciji pod tem naslovom običajno najdemo akte zaposlene z brisanjem udov ali ličenjem. Sternen je svoj akt v dremavici imobiliziral in spremenil v pasivni predmet, izpostavljen slikarjevemu pogledu. Tako kot snov nas tudi način objektivizacije modela spomni na realistično ateljejsko prakso osemdesetih let 19. stoletja in tradicijo čistega slikarstva, ki jo v Münchnu predstavlja delo Wilhelma Leibla desetletje poprej.