S simbolistično duhovnostjo prežeti Ležeči ženski akt oblikuje secesijsko mehka linija. Delo je nastalo istega leta 1904 kakor Peruzzijeva portreta Frana Levstika in Gvidona Birolla in leto po tem, ko je kipar na Dunaju zasnoval Spomenik cesarju Francu Jožefu I. S pretanjenim občutkom je zmodeliral na boku ležečo golo žensko figuro v naravni velikosti: z levo nogo je prekrila desno, desno roko sproščeno spustila ob telesu in drugo približala k prsim ter se z obrazom obrnila vstran. Z upodobitvijo ležečega ženskega akta, katerega lasje se mehko prelivajo v strukturo svetlobnih in senčnih prehodov podstavka, je Peruzzi dokazal svoje odlično obvladovanje anatomije in zmožnost, vdihniti tradicionalnemu umetniškemu motivu globljo vsebino.