Tovrstne motive je Sternen dobro poznal z münchenskih razstav, tako iz francoskega kakor iz nemškega slikarstva. Konec leta 1908 sta se z Rozo Klein odpravila na poročno potovanje v Pariz, kjer je lahko videl številna dela, od Maneta prek impresionistov do poznih simbolistov, in zdi se, da v belini razkošne bele obleke odmeva neposredno srečanje z Manetom, z Degasom, s Toulouse-Lautrecom in z Whistlerjem, ki jih je dotlej poznal predvsem iz umetnostnih revij. Dekle v meščanskem interierju je bila paradna Jakopičeva téma za vizualizacijo intenzivnega notranjega doživljanja. Sternena pa zanima predvsem zunanjost; ne odpira nam psiholoških razsežnosti upodobljenke, ki jo je drugače poimenoval tudi Zapuščena. Čutnost je v sliki povsem sublimiral v sijajne barvne kontraste, v katerih barva še vzdržuje iluzijo, a se hkrati razkriva kot v slikarskem procesu oplemenitena snov.
