Matej Sternen je raje segal po čopiču kot po slikarski lopatici in je bolj malo eksperimentiral z razdeljeno paleto. Odlikoval se je s sugestivno potezo, privzel pa je motiv gozdnega roba, ki je bil posebej ljub Jakopiču. Podobne motive najdemo v loškem obdobju tudi v fotografiji Avgusta Bertholda. Gozdna pot vodi rahlo navzgor proti robu, skozi katerega prodira v gozd bleščeča dnevna svetloba, ki obljublja pobeg in sprostitev. Vendar pa pravega izhoda ni videti in zdi se, kot bi bila pot zastavljena. Prevladujoči vijoličasta in zelena barva, mešani z belo, ustvarjata občutje tesnobe, nelagodnosti in brezupa. Elegično razpoloženje slike so že v preteklosti razlagali kot posledico misli na samomor ob zasnovi te podobe. Čeprav signatura ne vključuje letnice, sliko običajno datiramo v leto 1905, ki je bilo zaradi svostvenih življenjskih okoliščin verjetno eno najtežjih let v slikarjevem življenju.