Vsebinsko razburljivo simbolistično delo združuje plastike Franca Bernekerja v sorodni motiviki “valovanja življenja” oziroma “združitve v smrti”: Naplavljenca, Žrtve, Samota in Drama. Protagonisti vseh naštetih skulptur, ki so nastajale med letoma 1903 in 1906, se v melosu jugendstilskega zavračanja stoječih, vzravnanih likov stapljajo s podstavkom, sedeče v samoti oziroma ležeče v nesreči, bolečini in smrti. Tovrstna Bernekerjeva dela preveva socialna tematika, pesimizem in tragičen odnos do sveta.

Mavce Samoto in Naplavljenca, ki sta nastala okoli leta 1903, ter Bedo in še dva portreta je Berneker, kot edini slovenski kipar v klubu Sava, leta 1904 skupaj z impresionističnimi slikarji razstavil na Dunaju pri Miethkeju. Tamkajšnja umetnostna kritika je kiparju Bernekerju prerokovala ustvarjalno plodno bodočnost.

Mavec Naplavljenca je bil pozneje ulit v bron, kipar pa si ga je zamislil kot osnutek za marmorni kip. Ležeči mrtvi figuri moškega in ženske sta “zliti” druga z drugo in s podstavkom, tako da sta formalno skrajšani. Berneker je v kipu Naplavljenca reduciral formo na njene bistvene lastnosti. Vznak položena moška glava je zasnovana podobno kot močno nazaj nagnjeni ženski glavi na Bernekerjevih kompozicijah Drama in Žrtve.