Sliko s tem naslovom je opisal Makso Pirnat takoj po Groharjevi smrti leta 1911 v njegovi sobi v Štemarjah, vendar zagotovo ni imel pred seboj zimskega motiva. Prepoznati pa je mogoče to sliko v poročilu o otvoritveni razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1909. Naslov sta si sliki morda delili, ne pa motiva. Ta je zajet nižje ob Sori s puštalske strani. Verjetno si je Grohar večkrat pomagal pri kadriranju z okenskim okvirjem in tako vzpostavil vživetje v zimsko krajino, ožarjeno z žolto svetlobo popoldanskega sonca. Iskal je čustveno doživetje, ki ga slika lahko ponovno sproži. Je kot ponotranjena podoba sveta onkraj okenskega okvirja, njeno čustveno zrcaljenje. Datiramo jo v leto 1905 zaradi zimskega motiva in fakture, ki je še vedno improvizirana in čustveno stopnjevana, vendar površino že poveže v vseh smereh v uniformno barvno opno. Sodobni kritiki, med njimi njegovi najbližji kolegi, so v prevladi barve nad lučjo videli pomanjkljivost, ki naj bi kazala na pomanjkanje senzibilnosti. Danes vidimo prav v tej lastnosti modernistično težnjo, ki osamosvaja barvo in jo odvezuje referenčnosti ter se do kraja izrazi šele v Jakopičevih Savah dve desetletji pozneje.