Ivan Grohar je po izročilu navdih za sliko dobil, ko je sedel v prvem nadstropju gostišča v Homanovi hiši v Škofji Loki. Na 1. november 1905 je, kot so zapisali, najprej močno deževalo, nato pa je dež postopoma prešel v gosto sneženje, ki je utišalo mesto in ljudi spravilo za zidove hiš. Ravno ta magična bela tišina je na Groharja naredila vtis, in čeprav naj bi se bil trudil, da bi ujel razpoloženje naravnega pojava, dokler je trajal snežni metež, nam je v resnici podal svoje subjektivno, melanholično preoblikovano doživetje konkretnega dogajanja.

Pastozni nanosi barve so stkani v zastor, skozi katerega zremo na škofjeloški trg, ki se perspektivično – geometrijsko in atmosfersko – poglablja proti središču slike. Snežna odeja postopoma prekriva veduto in motiv z nalaganjem beline pravzaprav izginja. Način slikanja intenzivnega sneženja dokazuje, da je bil Grohar mojster v uporabi slikarske lopatice. Na sredini slike najbolj občutimo kosme snega, na fasadah hiš je z lopatico zgladil barvne prehode in ustvaril zastrt pastelni vtis, ob napuščih streh in na drevesnih vejah pa je barva položena kar v reliefnih plasteh. Precej vmesnih polj platna med navidezno neurejenimi barvnimi potezami je pustil celo neposlikanih, in sprva so bile te površine svetlejše, čisto bele, kar je motivu dajalo bolj svež videz. Ko je bila kasneje slika pri obnovi podlepljena z dodatnim platnom, so te površine zaradi lepila potemnele in malce »umazale« prvotno belino prizora.

Slika je nastala v času intenzivnih slikarskih druženj Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Mateja Sternena in fotografa Avgusta Bertholda, kar imenujemo tudi Škofjeloški Barbizon. V letih 1904–6 so skupaj slikali v škofjeloški okolici in iskali primerne motive v naravi, ki so spodbujali vživljanje in veččutna podoživljanja. Zimske impresije vseh treh slikarjev ustvarjajo zaokroženo motivno skupino slik iz tega obdobja, vendar se njihove izvedbe v izrazu  precej razlikujejo.

Besedilo: QR kode Narodne galerije