Pivski vrt (nem. Biergarten) je bil v poznem 19. stoletju priljubljen motiv v srednjeevropskem slikarstvu, ki je na svoj način posvojilo francoske impresionistične zglede. Ponujal je predvsem žanrsko vsebino ter svetlobne kontraste sončne luči in senc pod krošnjami divjih kostanjev. Slednje si je zadal kot izziv Grohar v domačem okolju hotela Daneu v Štemarjah, a je k problemu pristopil dokaj izvirno. Ujel ga je s praga vrtnega vhoda v plesu vremenskih sprememb, izpraznjenega vrta po poletni plohi, ko je nenadni naliv pregnal goste in gospodinji ni uspelo pobrati prtov z miz. Nasprotna svetloba, ki prodira skozi krošnje, odseva na mokrih mizah, riše svetle lise po peščenih tleh, ploščì kostanjeva debla v silhuete in onkraj mokre sence vrta raztaplja svet, tako rekoč tam zunaj na prostem. Minljivosti trenutka je Grohar prilagodil svojo lopatično tehniko debelih nanosov barve v hitrih in impulzivnih potezah, ki paradoksalno enovitost slikovne površine zagotavljajo s svojo neurejenostjo. Čeprav sliko običajno datiramo v leto 1907, je po značaju slikovne površine bližje velikim zimskim slikam, ki so nastale dve leti prej.