Eksperimentalna podoba je slikana na togo namensko ploščo in se je ohranila v Jakopičevi zapuščini do odkupa s pomočjo donacije Bruna Breschija. V interpretaciji Zorana Kržišnika je postala izhodiščno delo Jakopičevih teženj k abstrakciji. Izhaja iz kompozicijske sheme, ki je prepoznavna v sliki Jagnedi v jutranjem soncu (1901) in je še vedno aktualna tudi v sliki Topoli (1912). Stoji na koncu serije kot skrajna redukcija motiva, pri katerem sta krošnji dreves komaj nakazani in služita predvsem nedvoumni orientaciji formata zaradi žarkaste kompozicija brez horizonta. Jakopičeva raziskovalna vnema se je razmahnila po razstavi Impresionizem v slikarstvu in kiparstvu v dunajski Secesiji februarja leta 1903. Tam je lahko videl tako emancipirano, “zidano” neoimpresionistično potezo kot paleto čistih barv, ki jih je sam potem svojevoljno kombiniral v subjektivne izrazne organizme. Pogled proti soncu, morda po zgledu van Gogha, je postal v Jakopičevem opusu njegov prepoznavni prijem. Če Jakopičevo empatično doživetje naravnega pojava primerjamo s kompozicijsko podobno sliko Roberta Delaunayja iz leta 1906, Delaunay motiv jemlje z racionalno distanco.