Na slogovno neenotno kiparstvo Antona Štefica, ki je nastalo v kratkem časovnem razponu, so vplivali sočasni evropski tokovi. Po končani zagrebški Višji šoli za umetno obrt in po prihodu v Ljubljano leta 1911 je Štefic izdelal celopostavni ženski akt, personifikacijo Umetnosti. V gladki obdelavi in oprto na grško klasiko, je delo blizu ustvarjanju francoskega simbolističnega kiparja, mojstra ženskih aktov, Aristida Maillola. V podobi, katere alegoričnost je nakazal s tem, da je celopostavnemu ženskemu aktu v desnico položil cvetlico in v levico kipec Miloške Venere, je kipar zaobjel Maillolov koncept antičnega in modernističnega. Z atributoma, ki ju personifikacija umetnosti drži v rokah, sta predstavljena vira, iz katerih umetnost črpa: klasična antika in narava.