Jama se je z družino jeseni 1907 odpravil iz Ogulina v okolico Dunaja. Motiv vrb je v več danes izgubljenih variantah slikal v Gerasdorfu, severovzhodno od cesarske prestolnice, kamor je preselil družino leto pozneje. Hlastanje za primernimi motivi in finančna stiska sta ga prisilila k selitvi, čeprav je že tedaj iskal stanovanje v Steinu in okolici. Pokrajina ga je hitro zdolgočasila, saj ni mogla ponuditi ničesar razen vrb in zaradi industrije reguliranih potokov. »Motivi, ki sem jih tu imel, so dolgočasni, vedno ena melodija: vrbe,« je zapisal v pismu Jakopiču. Za sliko je uporabil ženino že poslikano in razmazano platno. Ko je prišla slika leta 1909 na vrsto za državni odkup z razstave v Jakopičevem paviljonu, ga je neznansko skrbelo, da bi neki ceneni Kraplack (rdeč sintetičen pigment) vpila bela površina nove slike in se rožnato obarvala. Datiral jo je po spominu proti koncu leta 1908. Podobo odprte plodne ravnice z vrbami in kopnečim snegom je sprva poimenoval Zimsko sonce, različico tedaj razširjenega naslavljanja krajin med našimi impresionisti. Od desne proti levi se v rahli diagonali požene slepa struga potoka in se pred robom obrne nazaj proti desni v prostor. Obroblja jo taleč se sneg na osojnih legah, drugod ga je že pobrala odjuga. Po robovih struge rastejo vrbe, ki iztezajo svoje veje proti nebu. Kratke sence njihovih debel razodevajo opoldansko svetlobo jasnega decembrskega dne. Trenutni vtis megličasto trepetave ravnice, ki se širi proti obzorju, in neba je artikuliral s kratkimi in debelimi nanosi barve s slikarsko lopatico.