V letih prve svetovne vojne so Jakopiča bremenili dolgovi, ki jih ob ustavitvi razstavne dejavnosti in sesutju umetnostnega trga ni mogel redno odplačevati. Eksistenčna stiska in razmere v frontnem zaledju so hromile njegovo delo. Ustvarjalna stiska se je pokazala v mukotrpnem pričakovanju velike slike Sejalec za mestno občino. Zeleni pajčolan pa je po družinskem izročilu nastal ex abrupto, brez posebnih priprav in prekinitev ustvrajalnega procesa. Motiv je izšel iz intimnega družinskega okolja, a slike ne moremo videti preprosto samo kot meščanski portret. Model, svojo nečakinjo Anko, je slikar kostumiral in ji na glavo postavil srebrno tiaro. Deklica s krono je zato naslov, ki ga včasih srečamo v virih, v družinskem izročilu pa je veljala tudi za Kraljico Estero. Vrnitev k salonski sliki, kot jo je označil Tomaž Brejc z mislijo na veliko Zimo iz leta 1904, lahko razumemo predvsem v razmerju s sliko Evangelij po Marku I/8. Biblijski motiv heroine, čeprav to interpretacijo Podbevšek pripiše Jakopičevi soprogi, daje sliki alegorično razsežnost. Jakopičeva identifikacija z Mordohajem ji daje intimno plast, širšo družbeno pa obče hrepenenje po rešitvi ob preteči nevarnosti z zahoda.