Jakopič se je posebej pripravil za razstavo v Secesiji leta 1905, na katero so bili slovenski slikarji povabljeni s posredovanjem arhitekta Jožeta Plečnika. Slika Zima je eden najkonkretnejših pokazateljev Jakopičevih umetniških intenc po reflektiranem srečanju z impresionizmom na razstavi v dunajski Secesiji leta 1903. V pogledu od blizu se nam razodene že metodična raba impresionistične razdeljene palete, ki pa od impresionističnega projekta odstopa z velikim, ateljejskim formatom. Tako kot za Groharja je bila tudi za Jakopiča v tem trenutku še najpomembnejša velika slika, namenjena galerijski steni. Takšnih slik zagotovo ni imel v mislih, ko je desetletja pozneje izjavil, da je bil leta 1904 program slovenskega impresionizma opredeljen. V prvih poskusih je še obstajala hierarhija med študijami, malimi terenskimi formati in salonskimi deli, ki jo je pogojevalo prepričanje, da je neposredno izkušnjo terenske improvizacije mogoče prenesti na velik format. Slike primerljive velikosti so pozneje zelo redke in vse so praviloma programske, v krajini pa česa podobnega ni več poskusil do velikih pogledov na savska prodišča po sredini dvajsetih let 20. stoletja, ko se je približal gestualni abstraktni sliki.