Naslikani konjički in človeške figure na njih prestopajo mejo materialnega sveta in vstopajo v eterični svet spominov, občutij in večnosti. Z razdalje so silhuete še vedno prepoznavne kot realne danosti, drugačne pa so barve, drugačni odtenki, telesa živali pridobijo različne vzorčke. Tudi okolje vsrkava barve in dekorativni ritem živali, tako da vsa bitja in prostor postajajo eno in zadonijo v ubranem sozvočju. Teža zemeljskih bitij in vsakdanjih bremen proti obzorju izginja, ostajajo le ključne oblike.

Mušič je rad potoval, poleti je pogosto obiskal tudi hrvaško obalo, posebno otok Korčulo. Istra in Dalmacija sta ga spominjali na domačo kraško pokrajino. V naravi je risal in slikal krajine in tudi dalmatinske osle in konje. Konjičke na slikah težko ločimo od osličkov, sam je večinoma svoje tovrstne upodobitve naslovil kar Konjički; z njimi je močno zaslovel, saj se je k temu motivu pogosto vračal. Konjičke je upodabljal v različnih slikarskih in tudi grafičnih tehnikah.

Zoran Mušič je bil eden najpomembnejših evropskih slikarjev v 20. stoletju. Šolal se je na zagrebški akademiji in hkrati spoznaval dalmatinsko obalo, ki je postala njegov pogost slikarski motiv. Proti koncu druge svetovne vojne je bil zaprt v Dachauu in ta izkušnja je odločilno zaznamovala njegovo umetnost. Po vojni je živel je v Benetkah in v Parizu in se uveljavil na Zahodu, razstavljal pa je tudi v domovini in bil reden gost ljubljanskih grafičnih bienalov.

Besedilo: QR kode Narodne galerije