Kolo je morda ena zadnjih Jamovih velikih slik, ki sredi tridesetih let 20. stoletja še vedno vztraja pri slikarski problematiki z začetka tega stoletja, zastavljeni na primer v sliki Kmet v soncu, 1902. Bele belokranjske noše z rdečo vezenino v sončni pokrajini so samo realistična variacija secesijskih muz in vil v belih tančicah v svetih gajih in na rajskih poljanah. Vendar v nasprotju z navadno statičnimi figurami Belokranjcev, zatopljenih v svoje delo, tu naniza Jama dekliške figure v razposajenem plesu. Razgibanost plesnega kroga z letečimi krili in z nagibi teles pa je ujeta v vzporedni niz planov, ki sledijo slikovni površini; z njimi Jama ustvari optično poglabljanje prostora. Statičnost za umetnika značilnega modernističnega paralelizma je v sijajni napetosti s krožnim gibanjem deklet, poenoti pa jih žarka opoldanska luč.