Sternen je v tem času pod pritiskom posojil za hišo, ko je Roza Klein Sternen celo razmišljala, da bi jo oddala v najem in družino preselila v najeto stanovanje, iskal novo in predvsem prodajljivo sliko. Tedaj je napravil celo vrsto fotografij aktov z dvema različnima modeloma pred dalmatinskimi retabli, slikami ali pred nedokončano lastno sliko Pred ogledalom, 1927. Te je mogoče zanesljivo datirati v leti 1926 in 1927. K njim prištevamo še dve raznorodni fotografiji akta v črnih nogavicah. Zanimivi sta zato, ker se v obeh kompozicijsko akt zlomi v cikcak črti vzdolž kardinalne osi proti očišču slike. Sternen je bil od zgodnje učne dobe nagnjen k perspektivičnim skrajšavam. V njegovi prvi beležnici je več polaktov v takšnih legah. Problematiko je lahko resneje raziskoval s pomočjo modelov pri Ažbetu. Inovativni akti Gojmira Antona Kosa iz sredine dvajsetih let 20. stoletja so ga verjetno spodbudili k ponovnem premisleku tega žanra.

Ležeči ženski akt v črnih nogavicah predstavlja korak v tej smeri. Krajšava nog od kolen navzdol je nadaljevanje oblikovne formule s slike Pred ogledalom, 1926. Slika je izvedena s kratkimi potezami odcejenega čopiča v samodejnem ritmu barvnih nanosov. Črnina nogavic je podložena in potencirana s komplementarnim kontrastom rdeče in zelene. Če bi kdo rekel, da je slika nedokončana, bi težko ugovarjali. Tomaž Brejc je poudaril mainstreamovsko aktualnost fotografije v primerjavi s sliko, ki jo je opredelil tako: »V Sternenovi sliki pa regresivna slikovitost popušča v intenziteti in obstane v nekem stilno nedoločenem prostoru med impresionistično tradicijo in salonsko novo stvarnostjo dvajsetih let.« Poslej je Sternen začel hiperpodukcijo slik majhnega formata največkrat na vezani plošči, ki so se hitreje pretvarjale v denar.