Slikar je sebe in svojo družino s prijatelji upodobil v meščanskih oblekah. Zdi se, da se bodo odpravili na običajen (nedeljski) sprehod po tivolski promenadi. Sedej je na enotnih barvnih ploskvah opustil nepotrebne podrobnosti in dovolil vidni potezi čopiča, da razbije monotonost. Ubranost zemeljskih tonov je odsev njegovega zagrebškega šolanja, opazna je tudi na delih drugih sodobnikov (Gojmir Anton Kos, Gabrijel Stupica). Sedejevo »avtoportretno kroniko« je mogoče razumeti večplastno. Njegovi liki so lepi, ujeti v umirjenih trenutkih in na prvi pogled delujejo kot idealni meščani. Vendar je družina živela v predmestju stare Ljubljane, ujeta med slojema malomeščanskih trgovcev in razočaranih preprostih delavcev, ki so se nasilno znašali nad sinovi. Očetov umik v izčiščeni intimni svet je zato lahko tudi izraz nemoči nad materialnim in družbenim stanjem umetnikov v dobi ekstremov.