V petdesetih letih je Jakob Savinšek z opuščanjem realističnih podrobnosti, a z ohranjanjem prepoznavnih karakteristik svoje portretne figure postopoma preoblikoval v čiste oblike. Stiliziranih oblik, vendar psihološko pomenljiv in monumentalen v svoji intimnosti je Osnutek za spomenik arhitektu Plečniku (1872−1957) nastal v letu arhitektove smrti. Osnutek se v iskanju čistih izraznih oblik zgleduje pri kiparjih Constantinu Brancusiju in Henryju Mooru in prehaja v poenostavljene, znakovno oblikovane krivine, toda z nakazanimi osnovnimi obraznimi značilnostmi ohranja prepoznavnost vélikega arhitekta. Portret izžareva napetost, vitalnost in kreativnost in s tem zajame Plečnikovega duha.
