Jakopičevo krajino lahko razumemo kot likovno nalogo, ki tri glavne tone – zelenega, modrega, rumenooranžnega – uporablja za stvarne elemente (nabrežje, sipina in drevje, voda in hribi), ti pa so prepoznavni le v sintezi, v odnosu drug do drugega. Močne barve in komajda razmejene barvne ploskve tako mejijo na abstrakcijo, a ostajajo objektivno prepoznavne kot nabrežje Save blizu Tacna. Jakopič ostaja zavezan resničnosti, četudi jo je že zgodaj pričel cepiti z impresionizmom in simbolizmom.

Sava je bila zanj pomembna reka: bil je ustanovitelj umetniškega društva Sava (leta 1903), po prvi svetovni vojni pa je ob njej ustvaril na ducate slik. V teh delih impresija ni bila spontana, temveč hotena, pravzaprav del njegove umetniške zaščitne znamke. Savo pri Mednu je slikal Gojmir Anton Kos, sicer slogovno popolnoma drugačen od Jakopiča, a kot najbolj sposoben predstavnik mlajše generacije gotovo vreden mojstrove pozornosti.