To tihožitje pomeni sintezo Kosovih kompozicijskih in barvnih spoznanj. Prostor, ki ga nakažejo okvirji ateljejskega okna in so pred njim razmeščeni izbrani predmeti, je podrejen intuitivnemu redu barvne kompozicije, ki preureja proporce predmetov in njihove artikulacije niti ne potrebuje. Nadomeščajo jo abstrahirana draperija v tonskem razponu rumenih odtenkov, tekstilni vzorci in materialnost barve, naložene v debelih nanosih s skoraj plastično modelacijo notranjih površin. V barvi je Kos iskal tako iluzionistične učinke prosojnosti, sence in svetlobnih odbleskov kakor tudi veljavo snovne konkretnosti barvne paste; z njo je tematiziral prostor in njegovo negacijo v kontradiktornih težnjah sestavin tihožitja.