Prizor je sestavljen iz osnovnih geometričnih oblik, kot so krog, trikotnik, pravokotnik, polkrog. Telo trobentača je razdeljeno vzporedno z ozadjem: noge – tla, mesto – trup in glava, nebo – zvok trobente in pogled. Barvni toni so topli s hladno modrimi in zelenimi poudarki. Pregelj se je pri delu naslanjal na zglede Pabla Picassa (1881–1973), predvsem v obliki in kompoziciji, in Francisa Bacona (1909–1992) pri obdelavi posamičnih barvnih ploskev.

Jugoslovanski zmerni modernizem, posebej slovenski, ki je bil prepojen z eksistencializmom, je prizore moral vseeno pustiti tako dvoumne, da jih je ideolog lahko interpretiral pravoverno – z nekaj truda bi trobentača lahko umestili v pihalno godbo za prvi maj: urbana okolica, obleka s pentljo in rdeči nagelj (ali zvezda?) na suknjiču. Slika je namreč bila uradno odobrena – nastala je leta 1960, ko je Pregelj začel predsedniški mandat v Zvezi likovnih umetnikov Jugoslavije na zvezni ravni – ter v letih 1961 in 1962 del predstavitev jugoslovanske sodobne umetnosti v Parizu in Rimu.