Na sliki na levi vidimo množico ljudi, ki poskušajo priti bliže glavnemu dogajanju, a jih zadržujejo praporščaki. Na desnem robu najprej opazimo koseza, ki gleda iz slike (gre za slikarjev avtoportret), nato pa veliko kobilo in za njo bika, ki ju vlečejo proti glavni skupini. Skupina ni enotna – na levi so podaniki, na desni vazali. Med njimi je preoblečen mladi vojvoda, ki bo po zagotovilih prič in
odkupnini prevzel mesto najstarejšega kmeta, sedečega na knežjem kamnu, ostanku kaneliranega rimskega jonskega stebra z bazo. 

Ob 500-letnici zadnjega ustoličenja koroškega vojvode leta 1914 so želeli na Kranjskem dogodek preliti na veličastno platno, a načrte je ustavila vojna. Namero se je odločil izpolniti ban Dravske banovine Marko Natlačen (1886–1942), ki je leta 1938 financiral enega največjih slikarskih natečajev na Slovenskem. Razpis je bil namenjen le Društvu slovenskih likovnih umetnikov.

Na natečaju je zmagal Gojmir Anton Kos (1896–1970), ki je dokončani cikel predstavil v Jakopičevem paviljonu junija 1940. Kos si je pri slikanju pomagal s prvim delom Avstrijske rimane kronike Otokarja iz Geule iz začetka 14. stoletja, svetoval pa mu je tudi brat Milko Kos, profesor zgodovine na ljubljanski univerzi. Umestitevje del ciklusa sedmih monumentalnih slik, ki je bil umeščen na hodnik pred reprezentančnimi prostori v prvem nadstropju banske palače v Ljubljani (današnje Predsedniške palače).