V žarenju bele halje, podložene pod figuro na naslanjač, se izrišejo stegna, ki mečejo močno senco na naguban tekstil. Prav tako žari rožnato navdahnjen životec v naslanjač zleknjenega dekleta. Osenčenim nogam odgovarja zagorela polt rok, ramen in obraza, ki se prek las potopijo v temno ozadje. Sliko na steni bi zlahka zamenjali z ogledalom, vendar pokrite rame in v naročju sklenjene roke dovolj jasno opredelijo status podobe v podobi. Sternen se je postavil tako, da z desne voajeristično opazuje obline njenega telesa − levo nogo položeno čez desno in majhne štrleče prsi pod svileno tkanino negližeja.

Slikar je naravnost monumentalno uredil kompozicijo. Z vertikalo in horizontalo okvirja slike v ozadju je slikovno polje razdelil simetrično po oseh in kot protiigro diagonalno v prostor postavil naslanjač, ki mu sledi zleknjena S-linija dekletovega telesa. Virtuozna in sugestivna poteza preglasi voajerizem in poltenost ter da podobi nekaj več erotične draži. V sliki na steni prepoznamo portret Jelice Žuže, ki Žensko v naslanjaču postavi v prvo polovico štiridesetih let 20. stoletja.