Bikoborbe so Zorana Mušiča pritegnile na študijski poti po Španiji leta 1935, za katero ga je navdušil učitelj z zagrebške akademije Ljubo Babić. Med bivanjem v Madridu je zahajal na corride, ki jih je zabeležil z nekaj gvaši, risbami in fotografijami in jih nekaj tudi objavil kot slikovno opremo dnevniških zapisov iz Španije v časniku Slovenec in reviji Umetnost.
Bikoborbe je – v času, ko so že postajale kontroverzne – dojemal popolnoma drugače kot Babić, ki je ušel iz arene ob obrednem klanju zmedenih bikov. Mušiča je pritegnil barvni svet španske tradicije, eleganten in pisan svet igre življenja in smrti, podobno kot je Ernest Hemingway ob občudovanju bikoborcev razmišljal o smrti ter človeški naravi strahu in poguma. Na gvašu začutimo slikarjevo fascinacijo nad barvitim »plesom smrti« bikoborcev in njihovih žrtev.
V objavljenem dnevniškem zapisu iz 4. maja 1935 je Mušič zapisal: »Govorijo o cirkusu, o klavnici in narodovi posurovelosti. Moj Bog – malo krvi, kakor povsod drugod. Kaj ne vidijo ti ljudje izza španskih mej, te divne figure espade plešočega z rdečim plaščem v areni? Kaj ne vidijo v tej vitki liniji poosebljanja in viška plesa – najlepšega kar imajo Španci? Ples espade, ko se vrti na prstih okoli rogov in njegov rdeči plašč, ki ga zavrti okoli sebe. Saj to ni ničesar drugega kot ples prenesen z odra v areno v novo, veličastno in razkošno dekoracijo.«