Motive z oslički, mlekaricami in branjevkami je začel Zoran Mušič slikati že leta 1936 na Korčuli. Slikal je karavane s senčniki in tovori, ki za kamnitimi ogradami potujejo v pusti kraški pokrajini.

Po drugi svetovni vojni se je vrnil k mladostnim spominom in iskal nove načine stilizacije. To je bil čas, ko je lahko le sanjal o obisku domovine. Oslički postanejo konjički in karavana ne potuje več od leve proti desni strani platna, tako kot na slikah, nastalih v Dalmaciji. Po vojni se karavana simbolno obrne na levo, iz Benetk »dol«, proti jugu. Po letu 1950 pa konjičke in jezdece vidimo v značilni upodobitvi od zadaj, pred gričevnato krajino. V oblinah gričev lahko zaznamo odmeve polkrožnih lokov dežnikov in senčnikov, ki so jih nosile dalmatinske branjevke. Figuralni motivi se spreminjajo v temne ploskve, kot bi svetloba ugašala skupaj z bledenjem spominov.

Konjički so na dalmatinskih motivih, ki jih je slikal v drugi polovici petdesetih let, postali Mušičev zaščitni znak in v številnih različicah najbolj znan motiv. Z njimi je, skupaj z Umbrijsko krajino, dosegel prepoznavnost in uspeh na prvem povojnem Beneškem bienalu leta 1948.