V slikah iz serije Nismo poslednji je Zoran Mušič oživil lastno izkušnjo trpljenja in smrti v koncentracijskem taborišču Dachau. Čas nastanka sovpada z množičnim pojavom spominske literature in reminiscenc umetnikov na obdobje druge svetovne vojne. Potlačen spomin na preživete grozote je privel na dan ob spodbudi družbenopolitičnega dogajanja, korejske in vietnamske vojne ter grozljivem spoznanju, da niso bili poslednji. 

Poprsje umirajočega je naslikano s poudarjeno glavo in krempljastima rokama, ki se počasi spreminjata v skrivenčeno vejevje. Presune nas izmučen in do kosti izžet obraz, ki z odprtimi očmi zre v nevidno nebo. Odprta usta so obstala v kriku. Upodobljene človeške figure so v smrtni agoniji, ne spadajo ne v svet živih ne mrtvih. So v zadnjem možnem stanju človeka, dokler je še telo. Barvna lestvica je skopa in zavezana zemeljskim tonom.

Mušič ne moralizira, gre za njegovo ponotranjeno interpretacijo videnja odhajajočega življenja ter doživljanje skrajnih meja obstoja. Obsodbo prepušča gledalcu.

Slike iz serije je prvič predstavil decembra 1970 na razstavi v Parizu ter osupnil slikarski in kritiški svet. S to serijo si je utrdil sloves enega najvidnejših samohodcev evropskega slikarstva 20. stoletja.