Beneške hiše in podhodi so serija Mušičevih starostnih doživljanj in občutenj Serenissime. V značilni paleti zemeljskih barvnih odtenkov slika pročelja beneških hiš. Mesto je zavito v polmrak, brez kančka sončne svetlobe. Na fasadah niza okna različnih oblik in velikosti, enkrat z zaprtimi, drugič priprtimi ali odprtimi polkni, skozi podhode pa se odpira pogled v sosednje, prav tako temačne in brezizhodne ulice. Za okni ali vrati se skrivajo človeške silhuete, na katerih včasih prepoznamo umetnikov avtoportret ali celo ženo Ido. Kot bi slikal gledališko kuliso Benetk, mesta, ki ga zapuščajo množice gledalcev, v njem pa zvečer ostaja ostarel in osamljen umetnik. Postanejo Mušičev svet skrivnostnega polmraka in tišine, ki zaznamuje tudi serijo notranjščin beneških katedral.