Rastlinske motive je Zoran Mušič slikal sočasno s serijo Nismo poslednji. V njih je vizijo človeške usode in minljivosti primerjal s prizori razkroja v rastlinskem svetu. 

Navdihnili so ga gozdovi v južni Franciji, kjer je opazoval mrtva in ožgana debla hrastov plutovcev. Slikal je osušene ostanke nekoč mogočnih dreves, preperela debla, ki so rahlo usločena, kot nepremična trupla. Iz njih proti tlom štrlijo napol odmrle veje in korenine. Prepleti debel, vej in korenin nas spominjajo na preplet okončin in prstov njegovih mrtvecev ter nam razkrivajo minljivost rastlinskega sveta.