Grafiki se Zoran Mušič posebej posveti po letu 1952, ko se preseli v Pariz in dobi možnost ustvarjanja v najsodobneje opremljenih grafičnih delavnicah, ohrani pa stanovanje in atelje v Benetkah, ki postanejo njegov drugi dom.
V iskanju novih motivov je v času bivanja v Benetkah zahajal na manj obljudene otoke blizu Chioggie, kjer je opazoval ribiče, njihove čolne in mreže. Vrše, ki so jih sušili na soncu, so ga navdihnile za njegove grafike z mrežasto strukturo in velikimi lisami. Ustvarjal jih je v tehniki akvatinte, ki mu je omogočala bolj slikarsko izražanje in uporabo intenzivnejših barv. Motiv je sicer razvijal s svojo značilno metodo: večino del je ustvaril v risbi, iz nje prehajal v grafiko in akvarel ter se spet vračal k risbi. V grafiki je eksperimentiral z različnimi barvnimi odtisi, motiv pa razvijal s spreminjanjem realnih predmetov v znake. Z motivi ribiških mrež in vrš je želel preseči lastne šablone, ohranil pa je zase značilne znake lokov in gričev, ki jih najdemo tudi na sočasnih grafičnih serijah Otočanke ali Sienske pokrajine.
Grafične liste iz serije Ribiške mreže v Chioggi je tudi uspešno razstavljal: leta 1956 je bil nagrajen z veliko nagrado za grafiko Beneškega bienala, leto kasneje pa na 2. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani.