Domov/Avtor/Bartolomeo Bettera

Bartolomeo Bettera - 1600–1700

((Bergamo, 1639 – ?, po 1688))

Rojen 1639 v Bergamu, izpričan še 1688. Podatki o Betteru so zelo redki. Vemo, da je bil 1687 v Milanu in da je nato deloval v Rimu. Njegova monumentalna tihožitja izhajajo iz tihožitij velikega bergamskega slikarja Evarista Baschenisa. Znane so številne signirane slike.

Lit.: Marco Rosci, Bartolomeo e Bonaventura Bettera, I pittori Bergamaschi dal XIII al XIX secolo: Il Seicento III, Raccolta di studi a cura della Banca popolare di Bergamo, Bergamo 1985, str. 151-183; La natura morta in Italia, ured. Federico Zeri, zv. I-II, Milano 1989 (besedilo Alessandro Morandotti); Seicento, zv. I-II, Milano 1989 (biogr. Maria Cristina Rodeschini Galati).

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period