Domov/Avtor/Gino Severini

Gino Severini - Od 1918 dalje

((Cortona, 1883 – Pariz, 1966))

Rojen 1883 v Cortoni, umrl 1966 v Parizu. Bil je tudi pisec teoretičnih študij o sodobni umetnosti in je v mladih letih sodeloval v futurističnem gibanju; večji del svojega življenja je preživel v Parizu, kjer je bil v prijateljskih stikih s slikarji Pablom Picassom, Amedeom Modiglianijem, Georgesom Braquom, Mauriceom Utrillom, Raoulom Dufyjem, Juanom Grisom, literatom in slikarjem Maxom Jacobom ter pesnikom in dramaturgom Paulom Fortom. Njegov slog zaznamuje strogo oblikovno iskanje v različnih razvojnih stopnjah (v kubistični, klasicistični in nazadnje abstraktni fazi). Severini, ki ga odlikuje velika dekoracijska nadarjenost, je ustvaril tudi več fresk in mozaikov, npr. za nekaj cerkva v Švici.

Lit.: Daniela Fonti: Gino Severini: Catalogo regionato, Milano 1988; Novecento/1, zv. I-II, Milano 1992 (biogr. Giovanna Uzzani); Novecento/2, zv. I-II, Milano 1993 (biogr. Giovanna Uzzani); Disegno italiano del Novecento, Milano 1993.

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period