Domov/Avtor/Jacob Pynas

Jacob Pynas - 1600–1700

((Haarlem, ok. 1585 − po 1650))

Rojen okrog 1585 v Haarlemu. Imel je brata Jana (1583 ali 1584 do 1631), ki je bil tudi slikar; oba sta izpričana v Rimu leta 1605. Leta 1608 je Jacob izpričan v Amsterdamu, nato med 1632 in 1639 v Delftu in v drugih holandskih mestih. Signirana Jacobova dela poznamo med leti 1617 in 1648. Leto smrti ni znano. Slog Jacoba Pynasa je zelo podoben slogom brata Jana, svaka Jana Tengnagla, Pietra Lastmana in drugih umetnikov iz začetka 17. stoletja, na katere je v Rimu močno vplival nemški slikar Adam Elsheimer in ki so po vrnitvi na Nizozemsko ustanovili lokalno šolo historičnega slikarstva. Nekdaj so mislili, da se je tudi Rembrandt krajši čas učil pri Jacobu Pynasu.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period