Élisabeth Louise Vigée Le Brun - 1820–1870

((Paris, 1755–1842))

Born 1755 in Paris, died there in 1842. She was the daughter of the painter Louis Vigée and showed exceptional talent very early in life. She studied with her father and with Joseph Vernet but learned most by copying the works of the great masters of the past. In 1776 she married the painter and art dealer Jean-Baptiste-Pierre Lebrun; she soon became one of the most prominent artistic personalities in Paris and enjoyed the favour of Queen Marie Antoinette. When the revolution broke out Élisabeth Vigée-Lebrun came under fire because of her close contacts with the court; she therefore left France and travelled first to Italy (to Bologna, Rome, Naples, Florence, Venice and Milan), then to Vienna, to Berlin, and finally to St. Petersburg, where Catherine II and Paul I were her patrons. Then she went to Germany and in 1801 returned to Paris, where, with the exception of some short journeys abroad, she remained until her death. Élisabeth Vigée-Lebrun is known above all for her female portraits, which retained an exceptional artistic level until about 1815. In these portraits a knowledge of the great portrait art of the 16th and 17th centuries is combined with the exquisite sensitivity, typical of the 18th century, and a refined elegance.

Lit.: Élisabeth Louise Vigée Le Brun: Souvenirs de Madame Louise-Élisabeth Vigée Le Brun I-III, Paris 1835/37; Joseph Baillio: Élisabeth Louise Vigée Le Brun: 1755-1842, Fort Worth 1982; Mary D. Sheriff: Élisabeth Vigée-Lebrun and the Cultural Politics of Art, Chicago 1996.

Bidermajer in romantika

Močno cenzurirano družbeno življenje v obdobju med dunajskim kongresom in pomladjo narodov, oslabljeno cerkveno naročništvo in vzpenjajoči se srednji razred so zaznamovali čas umika v zasebnost, k individualni samozavesti in občutenju pripadnosti; v srednjeevropski umetnosti se spremembe v družbi in v duhovnih sferah izražajo v slogu, poimenovanem bidermajer, ki sobiva z romantičnim pogledom na naravo. V tem času je največji razcvet doživelo portretno slikarstvo. Matevž Langus, Jožef Tominc, Mihael Stroj in Anton Karinger so se uveljavili kot profilirani portretisti, ki so svojo stanovsko samozavest izkazovali tudi z avtoportreti. Slikarji so se sprva opirali na formalne značilnosti neoklasicizma. Pozni Strojevi, predvsem pa Karingerjevi portreti opuščajo bidermajersko razpoloženje in prevzemajo bolj realistične poteze. Zanimanje za krajino se je kazalo najprej na ozadju portretov, proti sredini stoletja pa dobijo pomembno vlogo samostojne mestne vedute. Bidermajerska krajina je idilična, opisna, dopolnjena s štafažnimi figurami. Slikarje so pritegnile turistične in z domovinsko identiteto povezane lokacije: Triglav, Bohinjsko jezero, Bled. Kot izrazita krajinarja sta se uveljavila Anton Karinger in Marko Pernhart, ki je zaslovel z večdelnimi panoramskimi razgledi z gorskih vrhov. Mikaven okras meščanskega salona so bila tihožitja, ki so privlačila tudi ljubiteljske slikarke, med njimi Marijo Auersperg Attems.
Learn more about the period