Home/Author/Giovanni Stefano Danedi

Giovanni Stefano Danedi - 1600–1700

((Treviglio, 1618? − Milan?, 1690))

Giovanni Stefano Danedi (Daneda, Doneda, Donedi) was born 1618 (?) in Treviglio and died 1690 in Milan (?). Like his brother Giuseppe he studied with Pier Francesco Mazzucchelli, called il Morazzone, whose compositional models and expressive style he adopted. He settled in Milan, where he collaborated with his brother and Odoardo Ricci on the frescoes in the Milanese churches of San Girolamo and San Giovanni in Conca (all destroyed). Danedi’s works have survived in the churches of San Sebastiano, San Giorgio al Palazzo, Santa Maria Podone, the Basilica di San Stefano, in private and public collections in Milan, in the cathedral in Monza, in the Carthusian monastery in Pavia and elsewhere.

Lit.: Marco Bona Castellotti, La pittura lombarda del’600, Milano 1985, p. 665, figg. 231-246; Luisa Bandera Gregori, I Montalto: Pittori trevigliesi del ‘600, Museo Civico, Treviglio 1985; Pietro Tirloni, I Danedi detti Montalto, Pittori Bergamaschi dal XIII al XIX secolo: Il Seicento, III, Bergamo 1985; Pittura tra Adda e Serio: Lodi, Treviglio, Caravaggio, Crema, I centri della pittura lombarda, Cassa di risparmio delle provincie lombarde, Editor Mina Gregori, Milano 1987, pp. 172-174, figg. 79-85 (Text: Luisa Bandera); Seicento, Vol. I, Milano 1989 (Text: Giulio Bora, Valerio Guazzoni, Luisa Bandera).

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period