10. 11. 2020 - 2. 1. 2022
Informacije za obisk
V času globalnega spoprijemanja z epidemijo v obliki
različnih ukrepov, se vsak po svoje odzivamo na zunanje spremembe, hkrati pa
skušamo mirno prebroditi trenutno negotovo etapo v lastnem življenju. Iščemo
nove izzive, pridobivamo nova znanja, veščine ali pa opravimo inventuro,
prevetrimo zunanje in notranje prostore in poiščemo skrite vire moči. Kakorkoli
že delujemo, vsakič znova se izkaže, da se je dobro zavedati sedanjega
trenutka. Tudi opazovanje umetnin je lahko dober način za upočasnitev življenjskega
tempa, mentalno sprostitev, pa tudi za razvijanje usmerjene pozornosti. V
Narodni galeriji po zgledu uglednih evropskih in ameriških galerij, ki že
desetletja izvajajo programe čuječnosti, spodbujamo obiskovalce, da ob
umetniških delih urijo ostrino pozornosti in s tem obogatijo tudi svojo
izkušnjo dojemanja umetnosti.
Kaj je čuječnost
Čuječnost je način, s katerim urimo sposobnost za usmerjanje pozornosti na sedanji trenutek. Lahko jo razumemo kot namerno ustavljanje, brez presojanja. Čuječnost nam dopušča, da se povežemo s seboj in s svetom okrog sebe in tako v celoti izkusimo dogajanje. Čuječnost sestavlja usmerjanje naše pozornosti, bodisi na dih, fizične občutke v telesu ali enega od čutil. S čuječnostjo krepimo našega notranjega opazovalca in se postopoma zavemo svojih miselnih procesov.
Čuječnost v galeriji
Čuječnost v galeriji lahko vadimo tako, da si namenimo čas za nevtralno ogledovanje umetniškega dela. Galerijska čuječnost je lahko izjemno koristno orodje za umiritev in umirjanje naših (pre)zasedenih misli.
Soba za galerijsko čuječnost
V sobi poleg velike Slavnostne dvorane je za obiskovalce na ogled ena sama, izbrana umetnina iz depojev Narodne galerije. Vsako četrtletje bo razstavljeno drugo umetniško delo. Umirjeno vzdušje v sobi dopolnjuje razpoloženjska glasba z zvoki narave. Vabimo vas, da si vzamete nekaj trenutkov za umirjen ogled in sprostitev.
Nekaj napotkov za izvajanje
Sprostite se. Udobno se namestite in si dovolite sprostitev medtem, ko opazujete sliko. Umirite in osredotočite svoj um na sliko. Dihajte z zavedanjem. Sproščeno dihajte, v običajnem ritmu in le opazujte dih med vdihom in izdihom. Razbremenite telo. Med opazovanjem slike bodite pozorni na občutenje telesa. Se kje zadržuje napetost? Preverite hrbet, ramena, vrat, čeljusti, oči. Zmehčajte, sprostite telo. Dopustite. Svojim mislim pustite, da prosto prihajajo in odhajajo. Ko vam um odtava, ga nežno ponovno usmerite na sliko. Sprejmite. Sprejmite okolico in z njo vse zvoke ali hrup, ki vas obdajajo. Dovolite jim, da so del vaše izkušnje opazovanja slike.
usmeriti k sledečim vprašanjem: Kako se počutite ob ogledovanju
slike? Kaj na sliki pritegne vašo pozornost? So to umetnikove poteze, barve, oblike, figure, predmeti? Je to kompozicija, svetloba, téma? Kakšna sta razpoloženje in vzdušje na
sliki? Kaj mislite, zakaj je umetnik
ustvaril sliko?
Vadite čuječnost doma ob naših umetninah
Osredotočite se na bistvo
Massimo Campigli, Žena, ki dviga tančico, 1941−1942, olje, platno, 63 x 41 cm
Massimo Campigli (Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971)
Žena, ki dviga tančico,
1941−1942
olje, platno, 63 x 41 cm
Iz bele podlage se izvija
telo mladenke v pol-ležečem položaju, ki si z roko odstira tančico z obraza in
nam namenja odkrit pogled. Podoba v nevtralni, kožnato-beli barvni paleti je
očiščena vseh nadrobnosti, razen svetlikajoče se biserne ogrlice, ki krasi
ženin vrat. Nežna tkanina, ki obdaja figuro, bežno spominja na opravo neveste
in z belino poudarja brezčasno nedolžnost, preprostost in iskrenost.
Campigli je iskal
navdih v motivih egipčanske, grške in etruščanske umetnosti, ki jih je povezal
s kubističnimi shemami. Od tod izvirajo tektonske kompozicije, ploskovitost,
antikizirajoči prototip postav ter barva in poteza, značilni za freske, tehniko,
v kateri je sicer tudi izvêdel nekaj monumentalnih naročil. Tako tudi to delo načrtno
spominja na fragmentarno antično arheološko najdbo, ki je po luščenju plasti in
izgubljanju podrobnosti v sebi ohranila le – bistvo.
Poiščite v sebi mir in vedrino
Marko Pernhart, Bled, 1854, olje, platno, 52,5 x 79 cm
Marko Pernhart (Srednje Medgorje pri Velikovcu, 1824 −
Celovec, 1871)
Bled, 1854
olje, platno, 52,5 x 79
cm
Mir, tišina, odsêva modrina. Eden najbolj
priljubljenih krajev na Slovenskem – Blejsko jezero z otočkom in gradom vrh
strme pečine – je predstavljen v nadvse privlačni podobi: za mogočnimi vrhovi
Vajneža, Stola, Vrtače in Begunjščice se po nebu podijo beli oblački, po mirnem
jezeru tiho plujejo čolniči, na gladki vodni gladini se zrcalijo odsevi. Celoten
prizor preveva spokojnost toplega, sončnega dne.
Z upodobitvijo ljubke, neproblematične, a hkrati topografsko
dosledne in realistično podane pokrajine se je Pernhart približal okusu takratnega
meščana; takšne turistične vedute so v času prebujanja domovinske zavesti in navduševanja
nad lepoto in veličino narave pogosto krasile meščanske salone.
Koroški slikar slovenskega rodu je bil sicer navdušen
planinec in popotnik. Na svojih potovanjih in gorniških podvigih je s skicirko
v rokah našel navdih za vrsto krajinskih slik, ki so postale jedro njegovega
izjemnega, več kot tisoč del obsegajočega opusa.
Naj vas vodi usmiljenje
Franc Kavčič/Caucig, Semiramido hranijo golobi, (pred 1810), olje, platno, 103 x 164 cm
Franc Kavčič/Caucig (Gorica, 1755 – Dunaj, 1828)
Semiramido hranijo golobi, (pred 1810)
olje, platno, 103 x 164 cm
Franc Kavčič je upodobil pripoved grškega pisca
Diodorja iz Sicilije, ki govori o mitičnem izvoru babilonske kraljice
Semiramide. Upanja polna zgodba hkrati prepleta človeka in
naravo.
Na obali jezera blizu sirskega Askalona je bil
sveti kraj boginje Derketo, ki je bila pol človek, pol riba. Zamerila se je
boginji Afroditi in ta je v maščevanje povzročila, da se je Derketo zaljubila v
lepega svečenika v svojem templju. Rodila je hčer, a se je je sramovala.
Ljubimca je ubila, otroka izpostavila, sama pa se je vrgla v jezero in se
spremenila v ribo. Na mestu, kjer je boginja pustila otroka, so gnezdili golobi
in ti so skrbeli za zavrženo deklico. Greli so jo s perutmi, ji v kljunu
prinašali mleko, kasneje pa zanjo pastirjem izmikali koščke sira. Pastirji so
sledili pticam in tako našli prelepega otroka, ga vzeli s seboj in ga izročili upravitelju kraljevih čred, ki je bil brez potomcev. Ta je deklici dal ime
Semiramis, kar v sirščini pomeni “golobi”.
Slikar si je namesto strahopetnega in nečastnega
dejanja za upodobitev raje izbral ljubeznivi del antične mitološke zgodbe in
nam po zgledu klasicistične poučnosti približal nauk o veljavnosti zaupanja, požrtvovalnosti in usmiljenja.
Zaupajte v višje dobro
Mihael Stroj, Božja skrb, 1842, olje, platno, 30 x 41,3 cm
Mihael Stroj (Ljubno, Radovljica, 1803 – Ljubljana, 1871)
Božja skrb, 1842
olje, platno, 30 x 41,3 cm
Slikar je nad pokrajino, prekrito z debelo snežno odejo, upodobil lahkotno lebdečega angela, ki iz košare trosi hrano živalim. V ospredju se zbirajo
ptice in zajci, na obronku smrekovega gozda zadaj na desni opazimo jelena, ki se
previdno približuje. V daljavi na levi se odpira pogled na zasnežene strehe vaških
hiš. Prizor je naslikan zelo natančno, tako da lahko prepoznamo večino ptic, ki
jih krmi angel. Proti tlom se spuščajo srake, zrnje pa že zobajo kobilar,
vodomec in lišček na eni, in krokar, kalin, velike sinice, ter šoja na drugi
strani. V skupini sta tudi dve jerebici ali morda prepelici, na robu košarice
sedi majhna lastovka. S trohnečimi debli v ospredju si je slikar pomagal pri
poglabljanju prostora, ob tem pa si je ustvaril majhno zaplato snega, na katero
se je podpisal.
Motiv in izvedba sta značilna za nazarensko slikarstvo, ki
si je prizadevalo oživiti preprostost, skromnost in duhovnost prave krščanske
umetnosti. V tem duhu je izraženo pomirjujoče sporočilo slike, ki gledalcem potihoma polaga na srce skrb za sočloveka in za vsa druga bitja, ki z
nami delijo ta svet.
Razširite si obzorja s pogledom, uprtim v daljavo
Matija Jama, Pogled na Barje, 1925, olje, platno, 44 x 54,5 cm
Matija
Jama (Ljubljana, 1872–1947)
Pogled na Barje, 1925
olje,
platno, 44 x 54,5 cm
Na sliki
se nam odpira pogled z Gradu preko streh mestnih hiš vzdolž dela Gruberjevega kanala in v nadaljevanju Ljubljanice, čez prostrano ravnico Ljubljanskega barja vse do pobočja
Krima, ki se v daljavi pne visoko nad pokrajino. Prosojna jesenska svetloba
prežema krajinski izrez majhnega formata, kar dokazuje, da je delo nastalo
neposredno na terenu. Ker so impresionisti raziskovali sončno svetlobo,
nestabilnost optičnih pojavov in spreminjanje atmosferskih razmer, značilnih za
različne dele dneva in letne čase, je bilo slikanje v naravi, neposredno
pred motivom, osnovni pogoj za nastanek impresionistične slike. Še več kot to –
sam slikar je nekoč dejal, da ” … ako hočemo naturalistično zimo
prikazati, moramo tudi zmrzovati, da se čustvo mraza prenese na gledalca
…”
Matija
Jama je bil med našimi impresionisti največji popotnik, primerne motive je
iskal tudi na kolesu. V svojem delu in po prepričanju je ostal vse do konca zvest
impresionističnim načelom: ” … Samo eno pravilo vedno velja:
Doseči z najenostavnejšimi sredstvi nekaj tako velikega in elementarnega, kakor
se nam to kaže v naravi …
Prepustite se žarenju Jakopičevih barv
Rihard Jakopič (Ljubljana, 1869–1943)
Kopalke, 1905
olje, platno, 105,5 x 74,5 cm
Z Metzingerjevim sv. Avguštinom se spustite iz uma v srce
Valentin Metzinger (Saint-Avold, 1699 − Ljubljana, 1759)
Sv. Avguštin, (ok. 1741)
olje, platno, 102 x 102 cm
»Kdor ima ljubezen v srcu, ima vselej nekaj, kar lahko podari.«
Objemite nov dan z Avroro Giovannija Andrea Carloneja
Giovanni
Andrea Carlone (Genova,
1639–1697)
Zarja, (ok. 1678)
olje, platno, 129
x 97,5 cm
v poletu navzgor in naprej, najverjetneje predstavlja alegorijo Avrore ali
Zarje. Njena podoba se izvija iz temine noči in zdi se, da sama izžareva
svetlobo, ko leti nad zemljo in nanjo trosi cvetje iz svojega naročja. Avrorin
obraz je mladostno svež in namenja nam prikupen pogled. Spremlja jo puto s
plamenico – Fosforos ali jutranja zvezda, ki ji pomaga pregnati temo in
priklicati svetlobo. Desno spodaj se na obzorju nad pokrajino v mraku že
razliva zlata luč, ki naznanja vrnitev sonca.
mojstrska igra svetlobe in senc ter sozvočje barvnih poudarkov s poživljajočimi
rdečimi cvetlicami. Carlone je deloval v številnih italijanskih središčih in
sprejemal vplive različnih baročnih mojstrov. Na sliki je izpostavil milino in
mir na obeh obrazih, hkrati pa razgibal dogajanje s prirezanima figurama,
dinamično diagonalno kompozicijo in s poudarjenimi kretnjami.
V sladkem pričakovanju rojstva otroka
Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949)
olje, platno, 130 x 100 cm
se skorajda staplja z ozadjem meščanske notranjščine. Figura in prostor sta
barvno usklajena v toplih odtenkih rumeno-zlato-rjave palete. Čeprav je na
sliki izpostavljena snovnost predmetov in figure, opazimo, da realne
podrobnosti hkrati izginjajo, kakor da na platnu ostaja le barvna esenca
domačnostne atmosfere in notranje pričakovanje mlade ženske.
ki je bil med vsemi štirimi našimi impresionisti najbolj predan figuraliki, je
sicer veliko pozornosti namenjal risbi, vendar je barva po njegovih
prepričanjih tista, ki daje sliki življenje.
Upodobljenka je Tončka Gaber, žena slikarjevega
tesnega in dolgoletnega prijatelja Anteja Gabra. Po družinskem izročilu je bila
med nastajanjem slike Tončka noseča, in ker je portret nastajal dlje časa, je
nazadnje v Tončkini obleki pozirala kar služkinja, saj Tončka ni več zmogla potrpežljivega
večurnega sedenja pred slikarjem.
Portret Tončke Gaber je bil slikarjevo poročno darilo
zakoncema. Sliko je menda želel odkupiti celo Kunsthistorisches Museum na
Dunaju, vendar se Ante Gaber od nje ni želel ločiti zaradi čustvene
navezanosti, pa tudi v znak spoštovanja do Sternena in prijateljstva z njim.
Dovolite si čutiti
Anton Karinger (Ljubljana, 1829–1870)
Gorsko jezero (Belopeško jezero, Klanško jezero), 1864
Nad visokogorskim jezerom veter podi sem in tja goste meglice, ki nam ponekod odkrivajo, drugje zastirajo pogled na okoliške vrhove. Gladina jezera ob obrežju je rahlo vzvalovana, v zatišnem okljuku na levi se na njej pozibava lesen čolnič. S skalovja v središču slike se spuščajo ptice in krožijo nad vodo. Napetost pred nevihto je še poudarjena z ostrimi nasprotji med osvetljenimi in osenčenimi deli pokrajine. Razpoloženje naelektrenega ozračja odmeva v razpoloženju in čustvovanju človeka; slikarjevo čudenje in prevzetost nad veličino prizora doživljamo tudi gledalci.
Neposredna predloga za oljno sliko je akvarelna upodobitev jezera v enakem izrezu, le da je izvedba vedrejša, z mavrico prek neba. Na obeh je upodobljeno eno od jezer pod Mangartom, v neposredni bližini tromeje med Italijo, Avstrijo in Slovenijo.
Anton Karinger se je slikanju povsem posvetil šele v zadnjem desetletju svojega življenja, po končani vojaški karieri. Prištevamo ga med romantične krajinarje, z občutkom za notranja doživljanja sodobnega človeka pa se je uveljavil tudi kot odličen portretist.
Z Bergantovim Sv. Jožefom se potopite v zlate trenutke starševstva
Fortunat Bergant (Mekinje pri Kamniku, 1721 – Ljubljana, 1769): Sv. Jožef, 1763
olje, platno, 78 x 63 cm
Pred temnim ozadjem izstopa osvetljeno telesce Jezuščka v živahnem položaju in z dobrovoljnim pogledom, uprtim v nas. Razgaljeno Dete na beli draperiji nas s kretnjo ročice opozarja na razcvetelo lilijo, Jožefov atribut, ki pomeni čistost. Pomenljiv je tudi njegov proti gledalcu usmerjen levi podplat. Tu blizu se stikata otrokova in starševa roka, ki dajeta osrednji čustveni poudarek sliki. Neposredno vez fizičnega zavetja nadgrajujeta ljubeznivost in milina, ki ju odraža obraz kuštravega krušnega očeta. Ne vidimo Jožefovih oči, iz celotnega njegovega izraza pa lahko začutimo popolno starševsko predanost in ljubezen. In to je tista čistost, zaradi katere je Jožef lahko skrbel za Božjega otroka.
Fortunat Bergant je bil med ključnimi predstavniki slovenske baročne umetnosti. V letošnjem letu obeležujemo tristoto obletnico njegovega rojstva, zato v galeriji pripravljamo pregledno razstavo njegovih del.
V zavetju Groharjevega Črednika izrazite hvaležnost življenju
Ivan Grohar (1867–1911), Črednik (Pastir), (1910)
olje, platno, 73,5 x 85,5 cm
Moderna galerija, Ljubljana
Slika velja za poslednje Groharjevo delo in naj bi ostala nedokončana. S tem podoba pridobi dodatno simbolično vrednost, saj nas skupaj s tradicionalnim motivom Dobrega pastirja opominja na končnost človekovega zemeljskega bivanja ter sega v polje duhovnih razsežnosti.
Na sredini je zasidrana od zadaj osvetljena (iz nekega nevidnega vira zgoraj) postava skrbnega pastirja. Zza njim se zgrinja čreda ovac, ki se kot strnjena gmota hkrati vrašča v enost stvarstva med zemljo in nebom. V izvedbi je slikar izpostavil elementarno moč narave, kar občutimo v izbranih barvnih prehodih in dinamičnih lopatičnih potegih, ki namigujejo na vseprisotnost in večnost bistvenega. Groharjeva slika nas zlahka povleče v svojevrstno meditacijo, kjer otipljiva, pa vendar spremenljiva zunanja materialnost prehaja v notranjo osrediščeno vizijo.
Ivana Groharja prištevamo med četverico slovenskih impresionistov. Njegova dela zaznamujejo simbolistična vsebina, katere izstopajoč primer je Črednik, prefinjena barvitost in izdelana lopatična tehnika.
Oprite se na moč, ki vam je dana
Maški mojster: Sv. Krištof, iz cerkve sv. Miklavža, Mače, Preddvor, 1467, kopija 1961 (Izidor
Molè)
tempera, platno, 258 x 158 cm
Slikovito
razgibana in živopisna podoba kaže priljubljenega svetnika sv. Krištofa.
Legenda pravi, da je bilo njegovo prvotno ime Reprob, da je zrasel v velikana
in iskal najmočnejšega vladarja sveta, da bi mu služil. Po zapovedi puščavnika,
naj na svojem močnem telesu prenaša ljudi prek bližnje reke, je nekoč prek vode
pomagal majhnemu otroku. Ko sta bila sredi reke, je breme postajalo vse težje,
na drugi strani reke pa se mu je otrok dal prepoznati kot Kristus in ga krstil
za Krištofa (Christoforos), kar v grščini pomeni Kristonosec. Sv. Krištof je
postal priprošnjik zoper naglo smrt. Med ljudmi se je namreč utrdilo zaupanje,
da zadostuje, če navsezgodaj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne boš
umrl nenadne smrti. Zato so v srednjem veku marsikje naročali njegovo podobo v
nadnaravni velikosti na zunanjščini cerkve. Velikan je predstavljen z obrazom frontalno,
v trenutku, ko postaja otrokova teža nevzdržna, zato se opre ob popotno palico,
ki je v resnici izruvano drevo.
Kopija
srednjeveške freske iz podružnične cerkve sv. Miklavža v Mačah nad Preddvorom
nam približa enega najpogostejših motivov gotskega slikarstva pri nas.
Hrabro na pot v neznano
Zoran Mušič
(Bukovica pri Gorici, 1909 – Benetke, 2005)
Konjički (Cavallini), (1949)
barvna
litografija, papir, P. 362 x 503 mm, L. 560 x 754 mm
Stilizirani konjiči v manjši skupini lahkotno
in na videz brezskrbno, v živahnem in enotnem ritmu kopitljajo po poti v nedoločljivi
pokrajini. V daljavi za njimi se boči zgolj poenostavljena oblika griča, ki v
rumeni barvi žari kakor zahajajoče sonce. Obris polkrožnega loka se ponovi v
senčnikih, ki lebdijo nad silhuetami jezdecev.
Konjički, ki so kasneje v mnogoštevilnih
različicah postali eden Mušičevih najbolj prepoznavnih motivov, so slikarja
spominjali na otroštvo in mladost, v čas katerih se je v mislih pogosto vračal v
prvih desetletjih po koncu druge svetovne vojne. Spomini na skupine branjevk,
ki so potovale po pusti, s suhozidi prepredeni in od sonca ožgani kraški
pokrajini, so po neopisljivo strahotni izkušnji koncentracijskega taborišča nudili
varno zatočišče in prve korake k ponovnemu učlovečenju na poti v neznano, a
boljšo prihodnost.
Poiščite lepoto v sebi ob vrtnicah Marije Auersperg Attems
Marija Auersperg Attems (Gradec, 1816−1880)
Vrtnice
olje, les, 39,5 x 31,5 cm
Na mizi pred nami se bohoti bogat šopek starih sort vrtnic različnih
barv in odtenkov, ki so krasile tedanje vrtove. Ena od vrtnic leži pred vazo, na
njej pa opazimo hroščka kovinsko zelene barve – zlato minico, ki se med drugim prehranjuje
tudi z obžiranjem cvetov vrtnic. Mali vsiljivec, ki bo nehote skazil in
oskrunil nedotakljivo lepoto cvetlic, nas s svojo navzočnostjo tiho in
neprisiljeno opominja, da je zunanja lepota – kakor tudi življenje sâmo – hipna
in minljiva; večnost lahko iščemo le v lepoti duše.
Cvetlična tihožitja Marije Auersperg Attems kažejo natančno
posnemanje rastlinskih vrst, živahen kolorit in dobro risarsko znanje. Kakor tudi
dela drugih slikark so bila priljubljen okras takratnega meščanskega in
plemiškega doma.