16. 11. 2021
Informacije za obisk
Župančičeva pesem, ki je botrovala naslovu razstave, tematizira kontrast ženskega in moškega principa. Že sama nakazuje pojmovno dvojnost herojske podobe v lirični pesniški formi in razpoloženju. To nakazuje, da je pojmovanje liričnega spremenljivo. Opozicionalna raba epskega in lirskega se nam zdi sicer samoumevna, ne deluje pa, ko jo želimo uporabiti na konkretnih primerih, še posebej v večstoletnem časovnem razponu. Aristotel je svojo Poetiko utemeljil na pojmu mimesis − posnemanju narave − in je lirično poezijo ob hierarhičnem naštevanju poglavitnih žanrov epske poezije, tragedije in komedije vključil samo posredno. V njegovi teoriji ima lirika ornamentalno funkcijo. Je nekakšen nebistven dodatek v tragediji, ki sicer uporablja tudi glasbo in petje. Preslikano v likovno umetnost epski poeziji ustreza zgodovinska slika, o liričnosti pa v preteklih stoletjih govorimo kot o njeni nebistveni sestavini ali pa lastnosti minornih žanrov.
Še posebej kadar gre za pridevniško rabo, moramo epičnost in liričnost pojmovati v dinamičnem razmerju, odvisnem od vsakokratnega vrednostnega sistema. Ta se je radikalno obrnil v poznem 18. stoletju z nastopom romantike, ko je epska ali herojsko epska, to je zgodovinska slika, zašla v krizo in so jo presegli žanri, v katerih so bolj poudarjene lastnosti, ki jih povezujemo z liriko: subjektivnost, čustvenost, izpovednost, refleksija, celo iracionalnost itd. Epsko ujemanje junakovih dejanj z okoljem ali njuno katarzično uravnoteženje v tragediji, ki nagovarjata skupnost, je na privilegiranem mestu zamenjala individualna, čustveno razgibana, intenzivna izkušnja. Namesto celostne podobe sveta se je tako v poeziji, glasbi in likovni umetnosti uveljavila estetika fragmenta, ki insinuira celoto in jo imenujemo metonimija. Liričnost ali lirično izpoved v 20. stoletju razumemo kot subjektivno, intenzivno čustveno doživetje. Oblikovne posebnosti lirične poezije v pridevniški rabi ne igrajo nikakršne vloge. V prav takšnem pomenu je po njej posegala tudi razmeroma mlada veda umetnostna zgodovina, ki je liričnost sprejela v svoj opisni slovar.
O liričnosti v likovni umetnosti običajno govorimo v zvezi s krajino, krajinsko sliko. Krajina sodi med minorne žanre in jo od renesanse dalje najdemo najprej kot »dopolnilo« na zgodovinski sliki, portretu ali upodobitvah vsakdanjih prizorov, od sredine 17. stoletja pa tudi kot povsem samostojno umetnostno zvrst. V umetnostnozgodovinski terminologiji poznamo heroično krajino, ki je neločljivo povezana z zgodovinsko sliko, z upodobitvijo mitske pripovedi. Njena funkcija je spremljava, dopolnitev in razširitev pripovedi upodobljenega prizora, ki ga tako stopnjuje do dramatičnih učinkov. Ko sliki odtegnemo pripoved, se soočimo z nekakšnim suspenzom: ostane samo idealna krajina, do katere lahko vzpostavimo predvsem čustveno razmerje, in ko ga skušamo opisati, se poslužimo besedja, uveljavljenega v diskurzu o poeziji ali glasbi. Lirična poezija je vrsta pesništva, ki je povezana z glasbo, z ritmom, verzom, prilagojenim glasbi in petju, zanjo pa je značilna tudi svojstvena oblika − kitice, struktura kitic, rim, refrenov itd. Krajinsko sliko »brez zgodbe« lahko opišemo samo s pomočjo približno analogne rabe terminov, izposojenih iz literarne teorije.
|
|
Trši oreh je idealna krajina Pietra Mulierja preprosto zato, ker težko razberemo zgodbo, saj ni mogoče prepoznati identitete para z golim otrokom v srednjem planu slike, ki stopa po osončeni poti proti levemu robu. Zato smo prepuščeni čustvenemu doživljanju upodobitve krajine, ki je razdeljena v nam bližjo, dramatično razgibano polovico s skalovjem, drevesi in lomljenimi kaskadami razpenjenega potoka, na levo pa se pogled odpira v daljavo vse do modrikaste gore na obzorju. Mehka luč ožarja dolino z gradom ob drevju pod hribi, mimo katerih vijuga pot, ki jo ubirajo tri enigmatične figure. Zdaj liričnost pobega v prostor in dramatičnost hudourniškega pobočja koordinirano delujeta v suspenzu pripovedi, ki nam razodene aristoteljansko razumevanje ornamentalne funkcije liričnosti.
|
|
|
Če se zdaj vrnemo k izhodiščni Župančičevi pesmi prav iz tega časa, bi lahko zatrdili, da je breza postala paradigmatično lirično drevo v slikarstvu. Ne le v slovenskem, temveč širše v Srednji in Vzhodni Evropi. Breze najdemo v delih bavarskih slikarskih kolonij, v delih predstavnikov dunajske secesije, v delih finskih in ruskih ter drugih slovanskih umetnikov. Vendar je to predvsem kulturnozgodovinska koincidenca. Stereotipna predstava o Jakopičevih brezah v slovenski umetnosti je tako močno vsidrana, da v vsakem drevesu izpod Jakopičeve roke hočemo videti brezo. V resnici se je Jakopič posvetil brezam v letih 1902 in 1903, dve desetletji pozneje pa se je vračal k njim izjemoma, predvsem zaradi naročil. Upodobil pa je številna druga drevesa − borovce, gabre, jagnedi, prepoznavne po načinu rasti, ne glede na to, kako močna sta barvna transpozicija in slikarjev rokopis. Če na primer pogledamo njegove barvno najintenzivnejše ekspresionistične borovce iz sredine dvajsetih let prejšnjega stoletja, se bomo morali strinjati, da jih ni mogoče zamenjati z nobeno drugo drevesno vrsto. |
