v Stalni zbirki Narodne galerije

Na sliki je upodobljena
Elizabetha Isabella Mniszech (1787–1830), hči ene od nečakinj poljskega kralja
Stanislava II. Avgusta Poniatowskega. Stanislav Poniatowski je bil izredno
inteligenten in izobražen človek, ki je obiskal večino evropskih prestolnic.
Elizabetha Isabella Mniszech je za to sliko pozirala v času slikarkinega bivanja v Sankt Peterburgu in je omenjena tudi
v njenih spominih. Élisabeth Louise Vigée Le Brun je uživala spoštovanje
kralja Stanislava I. Avgusta, njegove sestre grofice Louise Zamojske in njene
hčerke grofice Urzule Mniszech.

Mlada plemkinja,
naslikana v dopasnem portretu v ovalnem izrezu, je oblečena v svetlejša
oblačila, njen ljubki obraz s prikritim nasmeškom krasi kodrasta pričeska. S
telesom se je zasukala v desno h gledalcu, se hudomušno in samozavestno zazrla
vanj in k sebi stisnila svojega ljubljenčka, belega italijanskega špica. Lahko si
predstavljamo, da si je deklica sama za svoj portret izbrala zvesto pasjo
družbo. S tem je portret kompozicijsko bogatejši, celotna podoba pa še
ljubkejša.

Otroški portret Julije
Primic (1816−1864) in njenega dve leti starejšega brata Janeza je delo
uglednega slikarja Matevža Langusa. Julija Primic je sodila med najbogatejše in
najlepše dedinje v Ljubljani. Pritegnila je tudi pozornost Franceta Prešerna,
ki ji je z akrostihom PRIMICOVI JULJI posvetil eno svojih najznamenitejših
pesnitev, Sonetni venec; izšel je
leta 1834.

Sedeča bratec in
sestrica sta naslikana pred sivo zelenim ozadjem v tričetrtinskem izrezu,
Julija v temno zelenem naslanjaču na levi, Janez na lesenem stolu na desni.
Tako sta ju starša skrbno uredila in namestila pred meščanskega slikarja
Langusa. Julijine svetle lase obdaja rožnati trak, enake barve, kot je pentlja
na rokavu bele oblekice. V naročju drži kokoš, ki jo brat hrani. Značilni atributi na Langusovih portretih otrok so
igrače in domače živali. Bratec je oblečen v kontrastno črno oblačilo z belim
ovratnikom. Fiziognomsko podobna obraza upodobljencev z modrimi očmi prevevajo
zadržanost, zadrega in sramežljivost.

Zdravnika, novinarja,
uglednega predstavnika srbske skupnosti v Trstu in politika dr. Dimitrija Frušića
(1790−1838) je slikar Jožef Tominc, eden najbolj iskanih portretistov premožnih
meščanov, upodobil skupaj z njegovo mlado družino.

Ob zdravniku, ki je
udobno naslonjen na kanape in s Hipokratovo knjigo v rokah sedi pred modrim
zastorom in svetlejšo diagonalo ozadja, so okoli zloščene ovalne mize naslikani
žena Jovanka in njuni trije otroci. Mati je oblečena v svetlo rjavo obleko ter
okrašena z bogatim družinskim nakitom, deklica ob njej je v beli oblekici,
dečka pa sta v temnih suknjičih z belima ovratnikoma. Eden sedi ob materi,
deklica ji je na ramo položila roko, drugi deček pa stoji ob mizi. Prvorojenec
Čedomil, kateremu je odmerjeno mesto na desni ob očetu in pred mizo, je umrl že
v letu nastanka slike, dr. Frušić pa tri leta pozneje.

Otroci so naslikani
prepričljivo s psihološko okarakteriziranimi obrazi. Njihova sporočilnost je
zgovorna, saj odsevajo zadovoljstvo, ponos, navihanost in dobrovoljnost. Vse to
razberemo tudi v likih staršev, družina dr. Frušića se nam tako predstavlja kot
složna in povezana skupnost.

Freskant in
bidermajerski portretist ljubljanskih meščanov Matevž Langus je v letu pomladi
narodov naslikal portret Karla Hummla mlajšega. Družina Hummel je stanovala v
Ljubljani, imela pa je posesti tudi v Grazu in Trstu. Zakoncema Hummel so se
rodili trije otroci: Karl, Irene in Franz. Prvorojenec Karl je po očetu
podedoval nadarjenost za glasbo, živel je v Grazu in se ni nikoli poročil.

Karla Hummla
je Langus naslikal pred oblačno veduto Ljubljane, kot celopostavnega dečka z
lesenim konjičkom in na tleh obdanega s simboličnimi cvetlicami. Igrača, leseni
konjiček, ki ga Karl drži med nogami in z desnico navidezno igrivo poganja v
dir, predstavlja statusni simbol. Upodobljenec, oblečen v bele hlače in rožnato
tuniko, se je s telesom sproščeno obrnil h gledalcu. Njegov lutkasto naslikan
obraz izraža obenem zadržanost in navihanost. Portret Karla Hummla je ena najreprezentativnejših
samostojnih upodobitev otrok iz tega časa.

Mihael Stroj je po
študiju na dunajski akademiji najprej živel in ustvarjal v Zagrebu, kjer si je
pridobil sloves portretista bogatih zagrebških meščanov, po letu 1842 pa so mu
svoje portrete v Ljubljani naročali ljubljanski veljaki. Kmalu po prihodu v
Ljubljano je prejel naročilo za otroški portret Valentina Krisperja.

Valentin Krisper
(1835−1912) je bil sin ljubljanskega trgovca Antona Krisperja (1805−1865) in
poznejši lastnik tovarne. Meščanski portretist Mihael Stroj je devetletnega
Valentina v poprsju naslikal pred nevtralnim ozadjem. Oblečen je v belo srajco,
rumen telovnik in temno moder površnik z dvema vrstama gumbov. Njegov bled
obraz z rdečkastimi lici in stisnjenimi ustnicami je naslikan mehko in izraža
krhkost, a hkrati samozavest srednjega od treh otrok Antona Krisperja.

Ivana Kobilca je v času
obiskovanja zasebne slikarske šole za ženske pri Aloisu Erdteltu (1851−1911) v
Münchnu naslikala Deklico v rdečem
brezrokavniku. Erdtelt je svojim študentkam posredoval tehnično
obvladovanje predvsem ateljejskega ženskega portreta. V osemdesetih letih 19. stoletja
so nastali številni portreti otrok Ivane Kobilce, kot so Deklica (1882−1889), Študija
rdečelase deklice (1882−1889) in Poprsje
dečka z rdečim klobukom (1888−1889). Motivi otrok so bili za slikarko tržno
uspešni, zato se je še posebej posvečala študijam otroškega portreta in je kot
portretistka otrok postala tako rekoč nedosegljiva.

Resna sedeča deklica v
dopasnem izrezu je naslikana v tričetrtinskem profilu pred nevtralnim ozadjem,
s pogledom zazrtim predse in s spetimi lasmi. Oblečena je v belo srajco in
rdečkast brezrokavnik. Študijo zaznamujeta rjavkast kolorit, sproščena poteza
in navidezna “nedokončanost” slike, ki vključi gledalca v
nastajanje upodobitve.

V času nastanka slike Deček s kučmo je Ferdo Vesel prvo
polovico leta preživel v Sloveniji, jeseni pa se je vrnil v München, kjer je
imel kot absolvent atelje na tamkajšnji akademiji. Portret je nastal v času, ko
je Vesel prešel od slikanja glav k celopostavni figuri. V ateljeju je s skrbno
modelacijo in v umirjenih tonih naslikal celopostavnega sedečega bosonogega
dečka.

Deček sedi sproščeno na
neorenesančnem stolu, desno nogo ima dvignjeno nad vrčem, položenim desno na
stolu. Na glavi ima kučmo odraslega človeka, oblečen je v belo srajčko in
široke sivo modre hlače, ki jih je zavihal nad koleni. V desnici drži slivo.
Obraz z nasmejanim, igrivim in radoživim izrazom je obrnil h gledalcu. Slikar
je dečka naslikal v sproščeni, brezskrbni in igrivi pozi, ki izraža
otroškost in daje sliki globinsko razsežnost.

Ivana Kobilca je danes najbolj priljubljeno sliko v
Narodni galeriji ustvarjala dve poletji na materinem domu v Podbrezjah na
Gorenjskem in jo po uspehih, ki jih je bila z njo deležna, pozneje podarila
Narodni galeriji. V času nastanka slike se je osemindvajsetletna slikarka poslovila
od Münchna in načrtovala selitev v Pariz. Pod vplivom münchenske moderne in francoskega
plenerizma je delo velikega formata naslikala v svetlejših barvah in s
poudarjenimi svetlobnimi učinki. Predstavljen je sproščen poletni prizor v
osončenem zelenju in mirnem počitniškem razpoloženju. Ivana Kobilca je
naslikala mlajšo sestro Fani ob
spletanju cvetlične kite in Blekova otroka, Janezka in Katrico, svoja bratranca
in sestrično, ki ji pri tem prijetnem opravilu pomagata. Pozneje se je slikarka
spominjala: “Vse polno otrok se je gnetlo okrog mene, ko sem delala, pa so
kritizirali: Sedaj pa ni prav naredila! Boš videl, da bo popravila!”

Tako Blekova otroka v ospredju kakor tudi fantiča
zadaj ob lesi so upodobljeni celopostavni v igrivem in družabnem razpoloženju.
Bosonogi Blekov Janezek v rjavkastih hlačah, srajčki in s telovnikom, sedi na
tleh s hrbtom obrnjen proti gledalcu in Fani podaja cvetlico, ob Fani v modri
oblekici stoji njegova zadovoljna starejša sestrica in prebira cvetje.
Nasmejana fantiča s klobukoma na glavi pa od zadaj skupini prinašata cvetje.
Upodobljene figure obenem predstavljajo družbeni kontrast mestne gospodične na
eni strani in vaških otrok na drugi.

Leta 1891 je Ferdo Vesel
na razpisanem božičnem natečaju na temo zima s sliko Slepe miši sodeloval na razstavi študentov münchenske akademije.
Slikar je v lahkotnejšem nanosu monokromnih tonov upodobil žanrski prizor
otroške igre slepe miši, ki se odvija v interierju. Slikanje otroških motivov
in interierjev je bilo razširjeno med učenci Löfftzove šole. O zimskem motivu
priča snežno bela svetloba, ki proseva skozi zastrto okno v ozadju, in dejstvo,
da se otroci igrajo notri na toplem.

Varuško, ki sedi za mizo s skodelico v desnici, obdaja sedem radoživih
otrok, naslikanih v zamrznjenih pozah ob igri slepe miši. Celopostavne figure
tvorijo krožno kompozicijo. Vsak od otrok je z izrazom in gibi psihološko
okarakteriziran. Bosonoga deklica s prekrižanima nogama varno leži na mizi,
sedeči deček ob njej s pokrivalom na glavi in hlačnico, zavihano nad koleno,
spominja na sliko Deček s kučmo, ob
njem stoji deček s sezutim čevljem, deklica na njegovi desni se je nagnila
nazaj in obrnila h gledalcu. Na desni strani kompozicije je osrednja figura
otroške igre, deček z rdečo ruto, ki zakriva njegove oči. Z vstran stegnjenima
rokama išče prijatelje v igri. Za njim se ob steno naslanja deklica, deček na
njegovi levi pa se je skril pod mizico z ateljejskimi predmeti.

Portret dečka v
mornarski obleki je Ivana Kobilca naslikala v svojem melanholičnem modrem
obdobju, v času razočaranja in žalovanja za izgubljeno ljubeznijo v Parizu.
Slikarka je bila tedaj po sedemletnem študiju v Münchnu že vešča in suverena
pri portretiranju.

Celotno podobo z motivom
dečka v mornarski obleki prevevata žalost in melanholija. K temu prispeva
izbrana barvna lestvica temnejših in pridušenih barv. Pred nevtralnim ozadjem
na prevelikem stolu z lesenim naslonjalom za roke sedi deček z obrazom,
neposredno obrnjenim h gledalcu. Oblečen je v temno oblačilo z mornarskim
ovratnikom, roki ima sklenjeni v naročju, nog slikarka ni dokončala. Dečkov
resni bledi obraz krasijo daljši kodrasti lasje. Njegovo podobo zaznamuje
otožnost v drži, obrazu in posebej v močno sporočilnem pogledu.

Ivana Kobilca je Pariško
branjevko naslikala v času bivanja v Parizu, v svoji hladni modri
melanholični fazi. Revno kmečko deklico je na platno ujela v Barbizonu, kamor
se je slikarka z družbo umaknila iz Pariza. Delo predstavlja enega od
kakovostnih vrhuncev njenih del.

Iz temne barve dekličinega oblačila, zelenjave na
prodajnem pultu in prepoznavnega obraza zakritega lika manjšega dečka na levi,
barvno izstopata svetlejši dekličini povečani roki − ki poudarjata človeka, ki
si služi kruh v potu svojega obraza − in njen obraz, obdan z belo naglavno
ruto. Deklica svojega časa ne preživlja ob igri, temveč si v svetu odraslih
služi vsakdanji kruh. Njen obraz je otožen in močno psihološko okarakteriziran.

Kiparska
skupina Alojzija Repiča Slepi berač z
dečkom je nastala leta 1895, v času kiparjevega študija na dunajski
akademiji.
Delo, naslovljeno Slepec, je Repič
razstavil na I. umetniški razstavileta 1900 in ponovno na Jubilejni
umetnostni razstavi ob štiridesetletnici prve slovenske umetnostne razstave
v Jakopičevem paviljonu.

Z akademsko
realističnim delom se je kipar dotaknil socialne tematike. Starec, sedeči slepi
bosonogi berač s klobukom v desnici, je levico položil na levo ramo pol golega
dečka, ki prav tako berači za denar s svojo razprto levo dlanjo. Njegova
dvignjena levica izstopa iz renesančno zasnovane trikotne kompozicije in s tem
pomensko poudarja motiv plastike. Dečkova glava je rahlo privzdignjena, oči so
široko odprte, ustnice razprte; z izrazom na obrazu in s celotno figuro deček
izraža svoje aktivno prizadevanje in željo po prejemu miloščine.

Matija Jama se je od
četverice impresionistov največ posvečal upodobitvam otrok.

Slikar je mlado
družinico, mater Rozi Bleiweis z otrokoma naslikal v naravi, v zelenju pred
nasadom brez v ozadju. Pri delu si je nedvomno pomagal s fotografijo. Nasmejana
in zadovoljna mati v rožnati obleki drži v naročju svojega golega dojenca. Na
njeni levi stoji prvorojeni otrok, ki se z desnico nekoliko sramežljivo oklepa
kazalca levice. Sproščen meščanski portret je slikar na prelomu v
20. stoletje postavil v naravo, v kraj rekreacije, gibanja in prostega
časa. O statusu naročnikov pričajo le njihove urejene pričeske in bogata
oblačila.

Ivan
Zajec je okoli leta 1906 ustvaril realistično dopasno plastiko portret Deklice. Kipar se je
motiviki deklic z veseljem posvečal. Otroška motivika je pogosta tako v
njegovem kiparskem kakor tudi risarskem opusu. Dekliške figure v različnih
pozah je Zajec skiciral tudi v risanke, in sicer po fazah. Deklice z značilnimi
pričeskami, ki so oblečene v otroške oblekice, je upodabljal sedeče pri branju,
stoječe in zamišljene ob igri.

Mavčni
realistični dopasni kip predstavlja deklico s prekrižanima rokama, oblečeno v
oblekico s kratkimi rokavi in s skrbno urejeno pričesko, ob ušesih v zvitek
spetimi kitkami. Njen obraz in roki so gladko obdelani, v nasprotju z grobo
obdelanim spodnjim delom plastike. Dekličina drža izraža samozavest, obraz pa
rahlo nečimrnost.

Mala glinena plastika Ivana Zajca Deklica z mucko se
je v galerijskem fundusu pridružila njegovi mavčni plastiki Deklice in
vrsti dekliških risb v njegovi skicirki. Očitno se je kipar motivu z deklicami
z veseljem posvečal. V delu Ivana Zajca zasledimo številne male figuralne
plastike žanrske vsebine, ki jih je najraje izdeloval v mavcu in žgani glini.
Na terakotni plastiki Deklica z mucko se je kipar zadaj podpisal z
imenom Jean Zajec, iz česar lahko sklepamo, da je to žanrsko delo
nastalo v času, ko je živel v Parizu.

Dolgolasa deklica v
poletni oblekici sedi na klopi, njena pozornost pa je usmerjena k mucki, ki se
privija ob njene bose noge. Deklica se je k njej osredotočeno nagnila s celim
telesom, z ljubkim obrazom pa mucko nagovarja. Celotna kompozicija odraža
nežnost ter sproščeno, prisrčno in igrivo razpoloženje.

Kipar Franc Berneker se je leta 1897 vpisal na
dunajsko akademijo. Na Dunaju je po zaključku kiparske specialke (1905) ostal
vse do leta 1915. V prvem desetletju 20. stoletja je na Dunaju po naročilu
napravil vrsto realističnih kiparskih portretov osebnosti iz kulturnega in
družbenega življenja, mecenov, podpornikov, prijateljev in njihovih otrok. Vse
od študijskih let dalje sta bila njegova podpornika publicist, mecen in
vzgojitelj dr. Pavel Turner (1842–1924), zlasti pa dr. Fran Vidic
(1872–1944). Slednji je bil literarni zgodovinar, prevajalec in mecen,
opravljal pa je tudi več političnih funkcij. Bil je soustanovitelj in član
slovenskega literarnega kluba na Dunaju in mecen številnim slovenskim
umetnikom, med njimi Ivanu Cankarju, Ivanu Groharju, Franu Tratniku, Ivanu
Žaboti, Ivanu Vavpotiču in Francu Bernekerju.

Izmed ohranjenih portretov družine Vidic je
najintimnejši od vseh portret
hčerke Zdenke Vidic s prijateljico Miro Ban. Zdenka Vidic se je rodila
9. maja 1902, torej jo je Berneker upodobil kot petletno deklico. Umrla je
komaj devetnajstletna po dolgotrajni bolezni. Dvojni dekliški portret je
intimno zamišljen in lirično občuten. Obraza deklic mehčajo otroške poteze,
njuno ljubkost pa poudarjata pričeski. Spodnji slikoviti del plastike je kipar
obdelal v kontrastu z gladko obravnavo obraznih partij. Portret prevevajo
secesijska milina, nežnost in sanjavost, kiparski material – beli
marmor – pa s svojo prosojnostjo še stopnjuje poetični učinek.

Kipar Franc Berneker je v prvem desetletju
20. stoletja na Dunaju po vzoru rodinovsko modernističnega pojmovanja
kiparstva ustvaril vrsto portretov. Realističnim upodobitvam je znal vdihniti
svojevrstno nežnost, sanjavost in milino, svojo umetniško moč in veščino pa je
izrazil s kiparskim oblikovanjem slikovito razgibane površine.

Pri poprsju deklice je njeno obleko grobo slikovito
obdelal v kontrastu z gladko obravnavo obraznih partij. Zgornji del dekličinega
oblačila se zaključuje z visokim ovratnikom. Lase ima spete, tako da se pred
gledalcem jasno izrisujejo njene nežne obrazne poteze. Dekličin izraz je
poetičen in sanjav. Plastika je eden najslikovitejše zajetih portretov v
Bernekerjevem opusu.

Henrika Šantel izhaja iz
tradicije münchenskega plenerističnega realističnega slikarstva. Njen opus
zaznamujejo tudi številni portreti, ki jih je naslikala v akademsko
realističnem slogu. Zgodnejšo zadržanost so v njenem slikarstvu postopoma
zamenjali odločnejša barvitost in svetlobni kontrasti.

Izrazite barve in
svetloba, za katero se zdi, kot da izžareva iz dekličine bele oblekice, zaznamujejo
tudi celopostavni sedeči portret rdečelase deklice. Deklica sedi na visokem
zelenem lesenem stolu brez naslona, zelene so tudi vzdolžne črte na tapeti v
ozadju, obuta je v črne čeveljce in belo obleko. Poleg njenih las barvno
izstopajo rdeče nogavičke in rdeče ogrinjalo v naročju. Sproščenost prizora
poudarjajo razrahljana pričeska, razprti zgornji del oblekice, draperija v
naročju in nogavici, ki sta ji zdrsnili do gležnjev. Z držo in izrazom na
obrazu deklica zgovorno odraža rahlo naveličanost in utrujenost.

Kipar
Lojze Dolinar je avtor realističnih monumentalnih del, tako prostostoječe kot
arhitekturne plastike. V njegovem opusu pa je tudi vrsta manjših intimnih skulptur,
med katere sodi Deček s čebelico. Plastiko
je Narodna galerija od avtorja kupila v prvem poslovnem letu, leta 1920.
Mali intimni kipec iz patiniranega mavca je bil na XV. umetniški razstavi
v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani leta 1918 naslovljen V strahu.

Žanrska
upodobitev predstavlja ljubko novobaročno otroško figuro debelušnega dečka, ko
se je v strahu pred čebeljim pikom s celim telesom močno nagnil nazaj in si z
desnico, na katero je ravnokar sedla čebelica, poskuša zaščititi obraz.

Ferdo Vesel je bil
slikar portretov, aktov, krajin, žanrov in tihožitij. V začetku dvajsetih let
20. stoletja je naslikal golega sedečega dečka ob vodi in v naravi. Svetloba na
sliki pada z desne strani in osvetljuje levo stran dečkovega telesa. Njegovo
telo, naslikano v izglajenih potezah, se razlikuje od slikovito naslikane
vegetacije, s katero je obdan.

Svetlolasi deček je
sklenil svoja prevelika stopala, na kolena naslonil komolca rok in si z levico
podprl glavo. Njegov izraz je umirjen in razmišljujoč, k čemur namiguje tudi
gesta Rodinovega Misleca.

Ivan Vavpotič je bil
portretist ljubljanskega meščanskega sloja. Pri njem so namreč naročali svoje
portrete in portrete svojih otrok, ki jih je slikar zasnoval v tedaj všečnem
realističnem slogu. Delo, naslovljeno Deček
na vrtu oziroma Deček z obročem, predstavlja
Boruta Žerjava. Slika je kompozicijsko uravnotežena, svetle barve in sončna
poletna svetloba prispevata k lahkotnemu in vedremu razpoloženju.

Na skrbno urejenem vrtu
in obdan z igračami stoji svetlolasi deček z obročem v rokah. Obut je v bele visoke
čeveljce in je praznično oblečen v belo oblačilo z rdečimi ornamentalnimi
poudarki. Igra z obročem je bila priljubljena otroška igra že v
antiki. Motiv dečka ali mladeniča z obročem je bil zelo pogost tudi na vaznem
slikarstvu 5. stoletja pr. n. št. Vavpotičev deček z obročem si prizadeva biti upodobitev
srečnega in brezskrbnega otroštva.

V Rimu šolani italijanski slikar Cipriano Efisio Oppo se
je najprej navduševal
nad francoskim impresionizmom in postimpresionizmom, pozneje je postal
naturalist v slogu 19. stoletja.

Slikar je naslikal svojo
hčerko Evgenijo v svetlo rožnati obleki, ko sedi v rdečem naslanjaču, v rokah
pa drži prav tako rožnato cvetlico. Kompozicija aludira na francoska
impresionistična dela, vendar se upodobitev obraza naslanja na italijanske
renesančne portrete. Dekličin resen obraz izžareva rahlo nezadovoljstvo,
vzvišenost in nečimrnost.

Ko se je slikarju Gabrijelu Stupica rodila hči Marija
Lucija (1950−2002), je postala njegov priljubljeni motiv in neizčrpni vir
navdiha.

Lucija v
starinskem oblačilu je ena
najzgodnejših tovrstnih upodobitev tedaj triletne slikarjeve hčere. Njene
številne podobe so v okviru močne tradicije povezane s simboličnim predmetnim
svetom. Črnolasa in temnooka celopostavna deklica, naslikana pred nevtralnim
ozadjem in oblečena v svetlo starinsko oblekico, stoji pred nami v samozavestni
in dostojanstveni drži ter spominja na Velázquezove portrete španskih princes
iz 17. stoletja.