Kato mlajši (Cato Uticensis) je bil Pompejev privrženec in Cezarjev nasprotnik. Bil je goreč občudovalec stoične filozofije. Ko so Pompeja po zgubljeni bitki pri Farsali umorili, je Kato odšel v Afriko in se pridružil Pompejevim somišljenikom. Republikance so 46 pr. Kr. premagali v bitki pri Thapsu, zato je Kato napravil samomor v Utici (po kraju Utica je imenovan Cato Uticensis za razloček od Katona starejšega – Cato Maior). Plutarh poroča, da se je Kato zabodel, vendar rana ni bila smrtna. Padel je z ležišča in ropot so slišali služabniki, ki so pritekli v sobo skupaj s Katonovim sinom in prijatelji. Zdravnik ga je hotel rešiti, zato mu je zašil rano. Ko se je Kato zavedel, je odrinil zdravnika, si raztrgal drobovje in umrl. Kato je upodobljen v trenutku, ko so prihiteli v sobo njegov sin, prijatelji in zdravnik. Na levi strani je odprta knjiga, saj je menda tik pred samomorom še enkrat prebral Platonov dialog Fajdon. Upodobitve Katonove smrti so bile zelo razširjene v italijanskem baročnem slikarstvu, zlasti v Benetkah: Langetti jo je upodobil sedemkrat, Loth enajstkrat, Luca Giordano najmanj štirikrat. Figure na naši sliki spominjajo na beneške vzore (Loth, Langetti) in tudi na avstrijske slikarje, ki so se učili v Benetkah. Pri vsem tem pa je barvitost hladna in temeljnik krednat. Slikarjevo ime ostaja nerešeno. Vprašati se moramo, ali gre za originalno delo ali celo za kopijo iz začetka 19. stoletja, posneto po prototipu, ki ga ne poznamo.