Na sliki je upodobljen večni boj med zlim in dobrim: to je srdit spopad, a lepega videza. Novomeški slikar švicarskega rodu se na pragu baroka izraža še povsem v duhu manierizma. K temu slogu sodi tudi »spopad« med figuro in prostorom, pa tudi poudarjeni kontrasti med zeleno in belo barvo in nasprotja med brezčasno svetlobo in zamolklimi sencami. V klobčič boja ujeta vitez in pošast z vso silovitostjo stopata v ospredje, v nasprotni smeri pa »beži« pokrajina globoko v prostor. Za strašljivim ospredjem z razmetanimi kostmi se odpira idilična panorama z arhitekturnimi objekti in z odprtim morjem. Čeprav bi hoteli v arhitekturi prepoznati kak topografski moment, ostajamo le pri neizpolnjeni želji. Tako izvedeno delo značilnega ozkega in visokega formata se je ob nastanku opiralo na bakrorezne predloge, tukaj kar na mojstra Rafaela Sadelerja, čigar bakrorezi niso manjkali v nobeni boljši slikarski delavnici.
Slika je sestavni oziroma sočasni del zlatega oltarja, ki je izveden še v pozno renesančnih stilnih in kompozicijskih razmerjih. Žal pa v atiki manjka slika Boga Očeta.
