Zgodnja datacija slike problematizira mesto slike v Jakopičevem opusu. Jeseni leta 1890 je Jakopič šele prišel v München po nekaj semestrih študija na dunajski akademiji. Nikakršnega primerjalnega gradiva ni na voljo vse do izteka stoletja. Izstopajočo signaturo z letnico je moral slikar dodati precej pozneje in je posledica spominske nedoslednosti. Leto 1890 sliko namreč postavlja v neposredno nasledstvo Ažbetove mojstrovine iz leta 1899, kar si lahko razložimo kot polaščanje učiteljeve intelektualne zapuščine, kar pa je postalo aktualno šele okoli leta 1900 in nato ob razstavi leta 1910, ko je Jakopič prvič sestavil zgodovino slovenske umetnosti. Najverjetneje je Jakopič naslikal portret temnopoltega modela, preden je leta 1900 zapustil München, ko je Ažbetova Zamorka še visela v risalnici njegove šole kot zgled. Kot takšna se slika lepo ujema s produkti Ažbetovega šolskega kurikula in njegovim spodbujanjem učencev, naj “rišejo z barvo”. Opisna paleta in potlačitev risbe sta izstopajoči značilnosti tudi v Groharjevih krajinskih slikah tega obdobja.