Jurij Šubic je predstavnik generacije, ki je neomajno verjela, da je naloga umetnosti odslikava zunanjega sveta. Slikar je moral vidni svet in njegovo delovanje raziskati in izumiti sredstva za njuno odslikavo v dveh dimenzijah. Nedokončana slika, ki ni edina te vrste, nas napeljuje na misel, da se je v takšnih poskusih slikarju vzbudil dvom v učinkovitost izvedbenega aparata realizma. Samote, osamljenosti ni mogoče postaviti kot model in jo preslikati. Treba jo je formulirati v sporočilo. Slikar se sicer lahko opre na tradicijo žanra, vendar se ta lahko izpridi v patetično predstavo izumetničene mimike obraza. Tomaž Brejc je slikarjevo zadrego izrazil v lapidarni misli: “Dekle ve, kaj je samota, ne ve pa še, kaj je alienacija.” Za posredovanje občutja kot posledice zavedanja eksistencialne stvarnosti ni dovolj postaviti izolirane ženske figure v prazen prostor. Nujnost vizualizacije občutja je slikarju razkrila pomanjkljivosti realističnega izvedbenega repertoarja in projekt je obtičal. Čeprav ga po skoraj stoletju in pol ne problematiziramo več, za Šubica v osemdesetih letih 19. stoletja non finito še ni bil legitimna izbira.