Ferdo Vesel se je leta 1905 udeležil Jugoslovanske slikarske kolonije, ki jo je organizirala Nadežda Petrović na domačem posestvu v Sićevu v Jugovzhodni Srbiji. Bil je navdušen nad pokrajino, predvsem pa nad nošami in ljudmi. Čeprav se je praviloma držal mlajših slikarjev impresionistov, so se do leta 1905 izkristalizirale nepremostljive razlike med njimi. Vesel je ostal pri slikanju ekvivalenc, pri opisni paleti in risba mu je še vedno nepogrešljiv del njegovega slikarskega postopka. V grobi plan je ujel dno korita Nišave s svetlobnimi in senčnimi kontrasti, vendar je njegova optika konkretna, osredotočena na identifikacijo barv in tonov, ki jih prenaša v sliko. Terenska podoba majhnega formata v olju na papirju ohranja svežino in neposrednost vtisa, vendar hkrati tudi natančnost skrbno študirane snovnosti in jasno obrisanih oblik. Vesel je bil namreč še vedno prepričan, da je svet lahko samo takšen, kot ga vidi, in da v objektivnost vida ni mogoče dvomiti.