Jakopič je napravil najpomembnejši korak, ko je svoje eksperimentalne sile usmeril v krajino. Leta 1901 sta z Jamo slikala v Stranski vasi. Tedaj je Jakopič razvil nekaj kompozicijskih shem, ki jih je uporabljal naslednji dve desetletji. Verjetno poznejše variacije slik niso neobhodno terjale vračanja k dejanskim motivom, temveč so nastajale kot ateljejska preigravanja utrjenega motiva. Jagnedi v jutranjem soncu, ki so se že leta 1902 pojavile med nagradami ugankarskega kotička Domačega prijatelja Zofke Kvedrove v Pragi, so izvorna shema nekoliko diagonalno nagnjenih dreves v ozkem pokončnem formatu. V Topolih je Jakopič nasprotno svetlobo zamenjal z živahnejšo paleto in bolj emancipirano slikarsko potezo. Relief pejsaža, obsijanega z intenzivno svetlobo visokega dne, je stisnjen med osenčen prednji plan in stopnjevano modrino neba. Barvna transpozicija sicer sledi vizualni informaciji, a je v barvnih napetostih odraz slikarjevega ekstatičnega doživetja. Krošnje jagnedi najdemo v Jakopičevih eksperimentalnih delih med 1903 in 1905, to sliko pa običajno postavljamo v leto 1912, ko se je njegova živobarvna paleta spet povezala s pointiliranjem in se je slikar vrnil k zgodnejšim loškim motivom.