Sredi dvajsetih let se v Jakopičevem opusu pojavi serija slik s strugo Gradaščice, vrsto dreves na bregu in s silhueto trnovske cerkev v ozadju, v katerih je tako v formi kot paleti mogoče prepoznati odmeve ekspresionizma, s katerim je po prvi svetovni vojni nastopila mlajša generacija umetnikov. Ta slika pa je, čeprav iz istega okolja, nekoliko zgodnejša in jo po barvnem izrazu in atmosferičnem učinku lahko povežemo s predvojnimi impresijami. V jutranji svetlobi se nam preko velike luže ali zatoka odpre pogled proti svetlemu obzorju hladnega jutra, v katerega se v sredini zajeda oddaljena silhueta dvostolpne trnovske cerkve. Vodna površina zrcali nizko jutranjo luč. Panoramsko razširjeno prizorišče je Jakopič povsem izpraznil in izpraznjenost napolnil s svetlobnimi učinki in moduliranimi komplementarnimi kontrasti v paleti v izjemno vizualno izkušnjo prebujajočega se dne. Lirično razpoloženje poenoti naravo in človekovo navzočnost v njej v zaokroženo, enotno in harmonično podobo sveta.