Po prihodu v Škofjo Loko leta 1904 je Grohar slikal v tesni povezavi z Rihardom Jakopičem. Čeprav je bila njegova ambicija usmerjena k salonskemu formatu, pa se je ustvarjalni proces dejansko začenjal na prostem z deli majhnega formata, ki jih ne moremo obravnavati preprosto kot študije, temveč so to prave pleneristične umetnine. Mednje sodijo tudi Vrbe ob vodi. Primarnost takšnih slik utemeljuje želja po neposrednem beleženju čutnega vtisa pred motivom, ki mu je treba najti izraznih sredstev intuitivno z improvizacijo. Tekma s časom pod pretnjo naglih sprememb svetlobnih in atmosferskih pogojev je narekovala ekonomičnost in sugestivnost izvedbene tehnike. Tako pridobljeno rutino je Grohar ponovil v velikih formatih. Vrbe ob vodi so eden od značilnih zimskih motivov iz let 1905 in 1906, ki ga je slikar zajel verjetno v ozki dolini Selške Sore, kot nakazuje dolga senca hriba, ki se razteza od desne proti levi čez zavoj struge. Razen samotne vrbe in zarisa struge na sliki ni razberljivih detajlov. Kontrast med senco in osvetljenim pobočjem na levi ter pastozna faktura ustvarjata sinestetično doživeti kontrast med toploto sončnih žarkov, ki se jim nepopustljivo upira zmrzal osenčene struge in loke ob njej.