Zimski motivi so bili v Groharjevem in Jakopičevem opusu zelo pogosti okoli leta 1905, zato je Zimo ob Gradaščici Tomaž Brejc uvrstil med zgodnje v tej skupini, čeprav bi datum lahko premaknili na začetek desetletja. Označil jo je celo kot nedokončano terensko zasnovo brez ateljejske dodelave in grobost temnorjave podslikave, ki preseva skozi tanjše nanose v spodnjem delu slike, resnično moti estetski učinek slike. Motiv gospodarskih poslopij je Jakopič zajel iz prvega nadstropja Ajdovskega gradca − nove očetove hiše ob Rimskem zidu na Mirju. S smelo, široko »münchensko potezo« je artikuliral s popoldansko lučjo obsijane snežne površine, s primesjo vijoličaste in modre sence ter s primesjo žgane siene svetlobne poudarke na zidovih. Obzornica izrisuje silhueto Krima v ozadju. Estetska raskavost in široka poteza govorita o naglici beleženja trenutnega vtisa pred motivom. Takšen način je Jakopič pilil od leta 1898 dalje, zato tudi drugo različico tega motiva običajno datiramo kar okoli leta 1900. Sliko je umetnik sam dovolj cenil, da jo je pokazal na razstavah na Poljskem leta 1908, kjer jo je razstavil pod nazivom Zimsko sonce, Narodna galerija pa jo je dobila iz rok Frana Vesela, kot kažejo monogrami na okvirju.